Mačke in poezija

Moja muca ima ob nedeljah rada poezijo. Pride v posteljo in s kosmatimi tačkami toliko časa tapka, da ji preberem kakšno pesem. Da je ne bi utrujala s svojimi zmazki, ji privoščim Jesihovo. Udobno se namesti, napne ušesa in mi prisluhne. Ob bolj kompliciranih stihih zaspi, vendar to še ne pomeni, da ji niso všeč ali pa da jih ne razume.

"Kot bi na godbo Eolovih harf
copatke lahkomiselno plesale po morjevih prostranstvih par in par
od horizona semkaj do obale,

tako grejo valovci po gladini,
ki dan v bonaci jarki je prespala,
in mlaskajo ob kljubujočih skalah
kot pri večerji kmečki fantalini.

To je galebom všeč. Kril razprostrih
po vzgorniku visijo in kričeč
pozdravljajo nenadne ribje smrti.            (* tu si muca oblizne smrček)

Zašlo je sonce: nikdar več
ne bo rasti iz zemljice vabilo.
Večerno je, vetrovnato in milo."

Ko končam, zadovoljno spi in brenči kot roj čmrljev.
Najbrž sanja o ribah.
Očitno je Jesih zanjo ubiral prave strune ...