Domače naloge

Ker so danes mnogi prvošolci prvič sedli v šolske klopi in ker pred šolami najverjetneje gospodje in gospe v modrem mahajo z loparčki in pazijo nanje, da jih na sveže popleskanih zebrah ne bi kdo izsiljeval itn., sem tudi sama dan začela tam nekje. Plastično se spomnim sebe za kuhinjsko mizo, že nekaj let pred začetkom šole, ko je pet let starejši brat moral delati naloge, zelo mukama - gnalo ga je ven na igrišče, vmes se mi je pačil, ko sem mu sedela nasproti povsem disciplinirano, s strogim, resnim obrazom in sem delala svoje naloge. Ne vem sicer kakšne, pisat še nisem znala, a sem s špičastim svinčnikom, ki mi je segal do vrha glave, s frizuro na čelado in debelimi lici zelo vneto nekaj pisala. In to kar v nedogled. In ga obsojala, ker se mu je mudilo ven. Meni se je zdelo, da ima blazno pomembno vlogo - pisanje nalog pa res ni kar tako.

Potem se spomnim prvega spoznavnega srečanja z učiteljico v prvem razredu, še preden se je začel pouk. Medtem ko se je pogovarjala z mami, sem jaz imela nalogo, da nekaj narišem. Seveda je to bil zborček, v tistem času sem ves čas risala zborčke. Punce v treh vrstah, vse so imele enake postave in obraze, mogoče različnih barv oči, ustnic, imele pa so tudi različne uhane, klobučke, frizure in obleke. To me je najbrž navduševalo. Oblačenje in rihtanje punčk. Učiteljica je bila z risbico zadovoljna in bojda sem bila zelo komunikativna. Povedala sem ji več, kot me je vprašala.

Na koncu prvega razreda sem bila najboljša učenka, ker sem najlepše pisala, zelo natančno sem se naučila abecede, vseh vijug in pravilno obračala trebuhe b-jev, p-jev, r-jev in tako naprej. Te reči so se mi zdele spoštovanja vredne, kot da je pravilno in natančno pisanje črk moja absolutna odgovornost. Za razne nareke sem bila vedno pohvaljena, rdeče pike in čebelice sem zbirala kot po tekočem traku in na koncu leta premagala celo Simona, ki je zdaj mislim da doktor fizike. Pred leti sem ga srečala in se vedno pohecava glede na takratno konkurenco.

To je skoraj vse, kar se od takrat spomnim. Tudi Daše se spomnim, ki zdaj dela v NUK-u, mogoče ne več. Z njo sva se ves čas držali za roke. Imela je do rit dolgo kito, pšenične barve, jaz pa tisto grozno čelado; z njo so mi moji nehote grenili prve stike s šolanjem. V šolo sem sicer hodila kar rada, se mi zdi. Sploh ker sem s seboj nesla vedno vzorno opravljeno domačo nalogo. Nikoli nisem marala telovadbe, pa igranja na šolskem dvorišču. Kot mladič v živalskem vrtu sem gledala na ulico skozi ograjo. Zavidala sem vsem, ki so se prosto sprehajali mimo, hodili v večje šole, službe itd. Komaj sem čakala, da bom vsaj v petem razredu.

Kadar se zdaj sprehodim mimo nekdanje osnovne šole, vedno sočutno poiščem pogled kakega malčka, ki kuka skozi ograjo. Skušam ugotoviti, če je tudi njemu težko biti zaprt za umetnimi zidovi. Pomaham mu in se lepo nasmejem. Najbolj se mi smilijo otroci, ki so ves čas v varstvu ostarelih ljudi. Mislim, da se te energije slabo mešajo. Razen če so babice in dedki razgledani, radi berejo in te reči. Kadar vidim kako starko, ki majhnega otroka, ko je še toplo, oblači v štrikano jopco, ga skoraj zadavi z ozkim ovratnikom in mu nonstop stoji za petami, ko se igra, bi ji kar povedala svoje. Otrok rabi veter v laseh, svež zrak na koži in travo in pesek med prsti. Naj pade, se potolče, stepe in vse to. Naučiti se mora, da je ranljiv. Le tako bo s seboj lepše delal.  

Na faksu sem bila navdušena, ko mi je prfoks, ki so se ga večinoma bali in pred njim trepetali - zaradi nemške klasične filozofije pač, s Kantom, Fichtejem, Schellingom, Heglom in temi strici nam večinoma ni najlažje najti skupnega jezika, on sam pa je tudi imel strožja merila znanja od vseh, povedal, da si s predavanja do naslednjega nalaga domače naloge. Ko sem se ukvarjala z Bergsonom, ki ga on seveda ni resno jemal, mi je zaupal, da ga ima za domačo nalogo. Da si morda zasluži resnejšo obravnavo, ker je navsezadnje njegov vitalizem odločilno vplival na celotno sodobno francosko filozofijo, nič manj na literaturo. Celo nekaj bralnih napotkov sva si sem pa tja izmenjala. Domače naloge so čisto ok stvar, ne vem, zakaj jih otroci tako prezirajo ....