nedelja, september 02, 2012

po robovih časa



nedelja. po oknu so pršile dežne kaplje,
na ulici pa begajoči pogledi tujcev,
ki so si bili in vedno bodo
povsem enaki -
nosijo steklene obraze, njihova koža
skeli v distanci do oprijemljivega.
v ozračju upanje, da posije zlato sonce.
vikendaške stojnice na Lanbroke Groveu so
odprte že dopoldan. če si žalosten, si pri Japonki
kupiš čevlje - zelene ali
ciklamne s trikotno peto, ali pa neznano vinilko.
dišalo je po azijskih noodlih, ko sem v gneči razmišljala
o svojih razkuhanih čustvih.
časa zame še ni bilo,
skrival se ni niti v zloženem dežniku.
cagavi prsti so se mi spentljali z vojaškimi
zvezdami na poštarskih torbah.
te so bile tihe
in prazne.
med kramo z vsega sveta sem iskala
nekaj toplega,
kar ni za pojest.
oranžnolas starec
ki prodaja nakit in
nosi tigraste leče,
je prežal na mlade Čehinje.
prepozno je bilo, da bi ujela
bus do parka.
mogoče bi v kavarni pod krošnjami
našla odmev nečesa, kar sem
iskala.
ali vsaj rob časa zase.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home