Dream worlds

Pred približno šestimi leti, kak mesec več, sem hotela bit režiserka. V gledališču. Samo zato, ker sem se že malo prej abnormalno zaljubila v nekoga, ki to je. Ker se mi je zdelo njegovo delo samoumevno in lahko. In večina režiserjev, ki sem jih pri delu gledala, ne tako zelo samoumevnih. Na sprejemcih se niso strinjali z mojim frivolnim hočem-bom, ki resnici na ljubo, res ni imel tehtnih temeljev. Glede na to, da še ljudem, ki jih poznam, ne znam podariti niti knjige, ki bi jim bila všeč; izberem seveda po svojih nagibih, ki z njihovimi nimajo nič skupnega, sem prepričana, da ne bi z ničemer znala nagovorit ljudi, ki hodijo v gledališče. Najbrž bi se bolje znašla kot astronavtka ali pa svetilničarka. Bila pa bi nesporna zmagovalka med režiserji, ki delajo mimo ljudi, ne zanje. Vsaka stvar je za kaj dobra, pravijo. Seveda tudi neuspehi, ki se zgodijo z namenom. Samo nekaj časa rabiš, da prepoznaš njihov smoter ...

Dream world si vsak oblikuje na svoj način. Sploh ni nujno, da na odru, zamaskiran ...