Pravljice za vesela lička

Riikka S.: http://www.riikkas.com/

Ker slabo poznam slovenske ljudske pravljice, sem se odločila, da je čas, da jih preberem. Našla sem zbirko 101., tudi rezijske so zraven, beneške, porabske in koroške. Krasne so! Kot da že sicer ne živim napol v fantaziji, kajneda ... Nič ne de, mislim, da ni prehude nevarnosti, da zaradi pravljičnega sveta ne bi več našla stika z realnim. Če pa že lahko izbiram, mi je imaginaren pač ljubši. Vsaj razveseljiv je.

Grafenauer v uvodu citira Schillerja:

"Pravljice, ki so mi jih pripovedovali
v otroštvu, imajo globlji pomen kakor
resnice, katerih me je naučilo življenje."

Ste vedeli, zakaj imajo zajčki preklano ustnico? Včasih so imeli zaraščeno zgornjo ustnico, razen bojazljivcev. Tako je bil tudi zajček, ki je ko nor bežal pred strahom k stari bukvi, da bi se obesil, zaradi strahu pred vsem. Ko ga je zviška videla sraka, mu je svetovala naj se skrije za grm in se zvečer, ko bo pastir na pašo gnal ovčice, pomeša mednje; in bo že videl, kaj se bo zgodilo. Naredi kot rečeno in ovce se ga zelo prestrašijo. Tega se zajček tako razveseli, da se mu je od vsega smeha preklala zgornja ustnica. Od takrat imajo vsi takšne ...

Ko preberem vse iz te knjige, bom nadaljevala z najlepšimi antičnimi, ki so prav tako zbrane v debeli bukli, pa tudi kitajskimi. Vse so napisane z debelimi črkami, kar mi je tudi všeč. Občutek, ko jih berem, je pa  topel kot domač, ravnokar pečen študelj. Ko sem takole opremljena, lahko zaradi mene tudi vsak dan dežuje ...