V deželi čudežev

Vsak dan smo deležni novic, ki z vseh strani dežujejo okoli nas, tudi na nas. Obilje političnih floskul, javnega mnenja, pogovorov med prijatelji, ki nas vpotegnejo v svoje vrtince. Vse to naj se nas bi tikalo, vzbudilo naše zanimanje, nas motiviralo k aktivnim, angažiranim odzivom. Posvečamo se vsemu in hkrati ničemur. Zasičenosti nam ničesar ne dajo. Malokdaj si vzamemo čas zase, ne pustimo, da bi nas zunanji vplivi odtujevali. Lepe reči pa so v svojem bistvu zares preproste.

Kot še ne dveletni sosedov otrok, ki stoji na vrtni potki in z od zemlje umazanimi rokami ne ve, kaj bi. Opazim njegovo zadrego in ga pokličem k sebi. V zunanjem koritu za vodo mu pomagam splaknit majhni rokici. Mehki sta kot mlečni bigi. Malo ju pomencam in že je kot nov. Pogleda me, kot da se mu je s srca odvalila skala. Samo rokice si je bilo treba umit in spet je vse v redu. Otroška preprostost je presunljiva. Odvisni so od navidezno povsem nepomembnih reči, ki so zanje ves svet. In katerakoli jim lahko na obraz nariše nasmeh, ki bi zmehčal tudi najhujšega brutalneža. Koliko ljudi dnevno srečamo, ki se znajo razveseliti drobnih reči? Odmisliti vse tegobe, neuspehe, tesnobe, ki jim pačijo obraze ...

Ker rada opazujem ljudi, sem se včasih šla igrico. Med potjo s faksa do avtobusne postaje, kar je pri počasni, zasanjani hoji naneslo slabih pol ure, sem štela vesele in žalostne obraze mimoidočih. Žalostni oz. najrazličnejše variacije teh in podobnih (mrkih, turobnih, nezainteresiranih, apatičnih, preutrujenih in sitih vsega itd.) je bilo v času, ko se ljudje vračajo iz dela ali pa tja šele gredo (kadar sem se igrat začela že zjutraj), zelo hitro mnogo več od veselih. Če sem bila izredno razpoložena, sem vsakega med njimi pozdravila in primerjala še njihove odzive. Rezultati so bili, lahko si mislite, slaba popotnica za dan, ki sem ga imela pred seboj ali pa večer, ki se še ni razplamtel. Mislim, da sem se te igre po hitrem postopku naveličala, ker znajo ljudje bit zares naporni.

Zadnjič sem v Galimbertijevi knjigi brala o "mitu o varnosti". Te si bolj ali manj želimo vsi, malčkom, ki še ne znajo poskrbeti zase, je nujno potrebna. Avtor omeni Platonovo dialog Protagora, kjer beseda teče tudi o Zeusu, ki je Epimeteju ("tistemu, ki misli potem") naložil, naj vsem živim bitjem podeli veščine, da bodo z njimi lahko preživeli. Ker mu je za ljudi teh že zmanjkalo, vse je razdelill drugim bitjem, je Zeus prosil še njegovega brata Prometeja ("tistega, ki premisli vnaprej"), naj ljudem podeli kar svojo veščino, torej zmožnost predvidevanja in skrb zanjo. Zaradi njegove velikodušnosti so ljudje naposled začeli bolje skrbeti zase, z ustanovitvijo "države" so prejeli tudi določene meje, znotraj katerih so lahko uveljavljali tudi svobodo - saj veste, brez meja svobode pravzaprav ni, četudi malo manj svobodni, so si s pravičnostjo zaslužili varnost. To žrtev najbrž večinoma še sprejmemo. Ampak, kako pa je z duhovno dobrobitjo posameznika v družbi toliko stoletij po Platonu? Materialno bom nalašč odmislila, zanjo imajo vsi čudežne rešitve, od katerih nobena ne deluje, ampak pustimo to ... Galimberti spet vključi Freuda, ki je trdil, da smo "ljudje kulture" svoje široke možnosti prodali za "gotovost", vendar kakšna gotovost pa to je, izrečena v imenu varnosti, če veliko ljudi iz dneva v dan ne ve, ali bo sploh lahko zaspalo, če pa že, ali se je smiselno zbuditi v nov dan? Ni varnost, ki nam jo "nudi" država kot večina ostalega zgolj kolektivna utopija, ki do posameznika ne prodre več? Ko gremo spat, smo predvsem posamezniki, ne družba, četudi v družbi. Sami s sabo, večinoma nezadovoljni s tem, kar lega.

Mislim, da bi prav vsi v sebi morali poiskati otroka z umazanimi rokicami in prijazno teto, da nam jih pomagala umit. Šele otroško čisti in sveži kot mlečne bige, z očmi, v katerih se kopa življenje, bomo komu, ki se med hojo igra igrice z nami, podarili lep dan. To bi bilo za začetek čisto smiselno početje - le predlog. In ker je našim prednikom Prometej nekoč podaril veščino "predvidevanja" lastne prihodnosti, bi bilo fino poskrbeti, da bo od nje res kaj ostalo ...