petek, september 07, 2012

Suspenz

Obvladati ga - mu odmerjati prave doze, ki ljudi držijo v napetosti vse do konca, je posebna vrlina. Murakami je mojster suspenza. Meni se že pri prevajanju meša, bi marsikaj vmes že zaključila, predrugačila, na koncu pa mu moram dati prav, ker so njegovi zaključki pač lepi. Nekateri jemljejo dih s svojo preprostjostjo in tehtnostjo hkrati, drugi te peljejo čisto drugam, kot si bil namenjen in se znajdeš npr. sredi koruznega polja v kopalkah, ko si mislil, da plavaš med krokodili. Te reči pri pravljicah, moram priznati, pogrešam. Včasih niso dovolj lucidne. Pa kljub vsej fantazijskosti nekaterim manjkajo prevrati. Prava presenečenja.

Danes sem prevajala zgodbo o "folklori" Murakamijeve generacije, ki ji reče tudi "prazgodovina poznega kapitalizma", govori pa o znamenitih šestdesetih, ko je bil del opevane generacije, ki se je upirala z ali brez razloga, seksala brez predsodkov, čeprav pravi, da so bile punce, ki jih je poznal, bolj obremenjene z devištvom kot so zdaj. In pripoveduje zgodbo o  znancu s faksa, ki je bil glavna faca, športnik, pametnjakar, magnet za punce itd., kar nanj sicer nikoli ni naredilo posebnega vtisa. Zanimivejši so se mu zdeli nepopolni karakterji, ki si se jih vsaj zapomnil. Tega tipa se ne bi, če ga ne bi dolgo za tem srečal na potovanju po Italiji, v Lucci, kjer sta bila oba sama. Tip kot poslovnež, Murakami pač kot on sam, pisatelj. Ko sem že mislila, da zgodba ne bo kaj prida, me dobi z Lucco, kjer sem bila lani jeseni in me je zelo očarala. Pa krasne Cinque Terre, ki jih je dva dni potem, ko sem prišla domov, zalilo hudo neurje in skorajda uničilo. Brez suspenza, kar direkt, nepričakovan šus. Pa tudi zgodba je zelo drugačna kot sem mislila, da bo. Preseneti tudi njega. Tip mu jo pripoveduje, ko jesta gobe v neki fini restavraciji.

Delim samo delček, ki tipu ne da miru. Spomni se le konca neke pravljice, ki jo je nekoč prebral (vsebino je pozabil) in ta se je glasil takole: "In potem, ko je bilo vsega konec, so kralj in njegovi sluge bruhnili v smeh." Ko je končal svojo zgodbo, ki je to postala šele s pomočjo Murakamijeve narativne spretnosti, sam je bil slab pripovedovalec, se ni nihče smejal. Obema se je sicer zdelo, da ima vsaka žalostna reč v sebi tudi komični element. Kar ponavadi drži.

Tudi sama sem v Lucci pripovedovala zgodbo. Smejala sem se že pred koncem in še dolgo po njem.


Puccinijev spomenik v Lucci

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home