Tortice in "slovo od poletja"

Med branjem recepta za »mornarsko torto« brez pečenja, iz petit bear piškotov, kave in čokolade, ki jo bom jutri nesla na tematski piknik »slovo od poletja«, sem se spomnila najinega septembrskega potepanja na enem od grških otočkov. Morda celo najlepšega. Ko nečesa ni več, ostanejo spomini in ker so lepi, si zaslužijo koherentno formo. V mojem primeru so to le drobci …

Če je morje dovolj toplo, se rada namakam v neskončnost. Treba je bilo kupit blazino, da me ne bi kam  odneslo. Najprej sva hotela kar enega majhnega plastičnega kita, kakršne imajo otroci, pa nisva našla pravega. Potem sva se zadovoljila s blazino-kavčem, z naslonjačem, s tisto sem bila res kot kakšna gospa. Ker sem se po njej valjala tudi na kopnem, je kmalu počila, domov sem prinesla vso preluknjano, pa še pol kovčka mi je zavzela. Ampak nisem hotela o blazini.

Na plaži so najprijetnejši popoldnevi, ko je sonce najbolj prijazno, septembra se sicer hitro skrije, kar je tudi fino, pa še nikoli ne žge, samo boža. Takrat na plaži ni bilo gneče, to že znam izbrati, kraje, kjer ni masovnega sardela party turizma, in me je ves popoldan lepo božal po hrbtu. Predla sem kot mačka, pri tem pa ni bilo čisto nič spornega, ali perverznega. Dlan, koža, milina, nobenih vragolij. Kljub temu se je nedaleč proč ena gospa s trajno in naočniki zgražala, kot da bi počela kaj zares grdega; glede na to, da nisva bila čisto sama. Tega pa res ne bom nikoli razumela. Zakaj se ljudje zgražajo zaradi lepih reči?! Izkazovanje ljubezni se rado obsoja, sploh če so na delu ljudje, ki na prvi pogled po mnenju nekaterih – teh, ki se zgražajo seveda in so sicer čisti in povsem tolerantni ljudje (…), ne sodijo skupaj. Do te sodbe pride zelo hitro, sploh ni treba, da gre za istospolne partnerje. V glavnem, gospa, ki, sem prepričana, s svojim zijanjem in spakovanjem sploh ni vulgarna, ne kriči na svojega vnuka, ker iz morja pride z mokrimi kopalkami, ne oblaja moža, ki je pod sončnikom s časopisom za kratek čas zaspal; na plaži je pa ja treba biti vedno pripravljen na najhujše!, same sebe nikakor ne vidi kot obscene intruderke. Nanjo in njej podobne sem se spomnila med kampanjo o družinskem zakoniku … A ni zanimivo, kako je treba obsoditi vse, ki nekako niso najbolj nevpadljivi, zdolgočaseni, nestrpni itd.? Če bi bili malo bližje, bi verjetno v ne vem katerem jeziku zasikala: »Sram vaju bod!« In potem bi se z glavo skrila v mivko in se nikoli več dotaknila, da se nama ne bi posušilo srce.

Takšnim že ne bi ponudila koščka mornarske torte. Zadavijo naj se kar s svojim malodušjem.

P.S. Je že nared, še slikco barčice sem ji narisala iz mletega sladkorja in limoninega soka. Izgleda prav slastno.