petek, september 14, 2012

Luknjice imam

Svež zrak na povrhnjici kože in odpadel list z drevesa, zguban in otopel. Plavam med naslovi, ko nekdo v izložbenem dvigalu hoče navezati pogovor. Plehkosti. Nič ni bolj odbijajočega kot živčen moški, ki se mu potijo roke, ko spregovori in samega sebe popravlja, ker ne ve, ali sledi odziv ali mrka tišina. So dnevi, ko si zvit vase, proti sebi in nočeš, da te kdorkoli premika. Te tudi ne bo. Pomislim na sestro, na njene gole noge v mrazu in na vse, kar mi je povedala. Za noben denar ne bi bila še enkrat stara 16 let. Takrat je vse nevarno. Kot da si stalno na krožniku. Levi in sloni pa se odločajo, če te bodo za zajtrk ali za večerjo. Sloni se te mogoče še usmilijo. In vse tiste negotovosti, zakrinkane z videzom, da ti je vse jasno, ko v resnici še nisi okusil nobenega pravega razočaranja, krivične obravnave, razen tega, da moraš biti zvečer prej doma od ostalih. Kaj šele, da bi si s čim pomembnim za trenutek stal iz oči v oči. Obnašaš seveda se, kot da si nad tem, v roki nosiš plastično žezlo in na obrazu nasmeh, ki bi ubil najhujšega vola. Mozoljčki. Vsaj nečemu sem se v najstniškem obdobju uspela izognit. Povsod pozabljam dežnike. Kavarna, ki je pravzaprav zajtrkovalnica sredi Ljubljane in gledaš ven na ulico, ki se s prvega nadstropja zdi čisto nova. Perspektive. Pozabim it tudi na bankomat, dokler me denarnica ne opomni, da je prazna. V mislih pestujem stavek iz Juliusa Winsoma, prav zanimivo branje. TV javna debata gre skozme kot nevidni mikrobi in knjige, ki dišijo po listanju. Po policah se je nabral prah, zelena kobilica pa bi rada bila moja sostanovalka. Če bi mi bila všeč njena prisotnost, bi se skušala od nje naučiti dolgih skokov. Zavijem jo v robček in jo kraljevsko prestavim na svobodo. Že nekaj dni občutim neko praznino, kot da bi mi kdo izpulil modrostni zob.



Če koga razveseliš, ti v zahvalo naloži domačo nalogo.
Potem utihne, se zavije nazaj v svojo temo in te pusti
sredi gozda. A o čem on piše? A sploh še kdo razmišlja o teh rečeh?
Če bi poznala odgovore na takšna vprašanja, bi domov nosila polne košare gob, ne le svežega zraka na povrhnjici.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home