Murakamijeve čarovnije

Čisto mimogrede, samo nasvet. Ker sem sama zadnje čase tako "v" Murakamiju, pozabim, da ga marsikdo sploh še nikoli ni bral. Mene je lani prepričala mami, pa vem, da ga je brala že pred leti in ji takrat nisem verjela. Fenom npr. ruskega realizma (Dostojevski, Tolstoj & co.), ti, se mi zdi, so ena veja literarnih navdušencev, njihove nesporne kvalitete pisanja nikakor ne gre izpodbijati, čeprav sem sama npr. vedno raje brala Francoze in Anglosaksonce, prvi so pač izjemni stilisti, jezik jim teče kot namazan (kar ni čudno, če je pa tako privlačen), zdi se tudi, da so oboji bolj domiselni in včasih bolj na strani čudaškega, čeprav je to treba priznati tudi vsaj Bulgakovu; njim ga še posebej priporočam. Dobro je vedeti, da obstaja še močnejša, sodobnejša proza, ki je čarobna onkraj zamisljivega, nič manj razdelana, le bolj domišljijska. Murakamijevo prozo označujejo kot "nadrealistično", torej nekaj sanjavosti že terja od bralca, da se ujameta; vem, da me je branje Idiota, Dostojevski, ki sem ga dolgo odlagala, že ravno začelo dolgočasit, v poplavi teh ruskih očetnih imen itd., tudi zgodbe iz 19. stol. nimajo dosti stika s sodobnostjo, ki jo živimo; za preživetje ji seveda moramo poiskati protiutež. Ko sem v istem času v roke vzela Kafko na obali, sem padla dol in si oddahnila, da Idiota spet lahko odložim nazaj na polico. Murakami je med drugim tudi pisec, ki pojem "absurdnega" razume bolje od Becketta. Kar nekaj časa sem okrog hodila kot mesečnica, popolnoma v svojem oz. njegovem svetu, povsem zapolnjena ... Seveda sem kasneje prebrala še vsa njegova druga dela, kar je prevedenega - plodovit je, da ga komaj dohajam, dokler nisem  še sama "stopila v akcijo" in sem že nekaj mesecev zaradi stika z njegovim svetom kot da nekaj cm-jev nad tlemi, ali pa zajaham belugo in jo v višavah mahneva naokrog.

kolaž: http://www.andreescollages.com/2009/07/beluga.html

Najbrž ne potegne vsakogar, si lahko mislim, ampak ta gospod je pripovedni čarodej. Če ga še niste brali, začnite s Kafko na obali, ki vas bo očaral! Zgodba res ni linearna, kot romani znajo biti - tudi hitro zamoriti, pri Murakamiju se zgodbe rojevajo v zgodbi, ne manjka jim vezne niti, razkrivajo se kot kitajske šatuljice, ki brez konca lezejo ena iz druge. Če bi zdaj morala izpostaviti nekoga, s komer bi šla na kavo, izbira pa je neomejena (kakšne take radi sprašujejo na razgovorih za delo?!), bi brez pomisleka izstrelila, da s Harukijem Murakamijem, če bi ga firbčneži poznali ali pa ne ...

P.S. Ko sem zadnjič prevajala zgodbo, v kateri sta H.M. in njegov kolega v fini italijanski restavraciji v Lucci jedla gobe in jih zalivala z rdečim vinom, sem si zelo zaželela gob. Ravnokar sem prišla na svoj račun in njemu na čast zraven popila kozarec rdečega vina.