ponedeljek, september 24, 2012

Diospyros

Sanjala sem dva kakija, ki sta se prerekala, katerim božjim ustnicam bi najraje naredila veselje. Manjši, manj izrazite barve, je bi glasnejši od večjega, zrelejšega. Srečala sta se na rahli zemlji, potem ko sta v vetru popadala z drevesnih vej. Mali je vztrajal, da želi, da ga pokusi Hermesova hči Tihe, zrelejši mu je odvrnil, da so boginje samo v pravljicah, onadva pa bosta končala v ustih navadnih smrtnikov. Mali se ni dal, toliko časa je trmaril in se prekopicaval, da se je skotalil po klančini in pljusknil v morje. Ko se je ustavil na mehkem morskem dnu si je oddahnil, saj boginje zagotovo še živijo v morju, kjer so drugačni pogoji za življenje in tudi za nesmrtnost. Prepričan je bil, da v  božjem telesu ne bo doživel navadne smrti, temveč zaplaval še globlje v preteklost, v novo zgodbo, iz tiste spet v drugo in tako dalje. Veliki je od žalosti zavzdihnil na obrežju, se poslavljal od svojega mlajšega kolega, ko je mimo pritekla posestnikova hči, se nadvse razveselila njegove krasne rumenooranžne barve in ga pojedla, še preden se je zavedel svojega konca. S slastjo si je obliznila sladke prste, sedla k robu morja, začofotala z bosimi stopali po topli vodi in namočila svoj trnek. Upala je, da ujame kakšno prav posebno ribo.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home