V veliki kaplji

Pozno popoldan zunaj čista tišina.
Z vseh strani neba razpeta
opna časa
poka od lenobe.
Zagrmi in ulijejo se težke kaplje.
Zagledam se v eno, ki pade na
majav paradižnik sredi vrta,
zamižim in si jo predstavljam
veliko kot hišo.
V njej je polno sob,
ljudi, dogodkov.
Vidim reči, ki jih več ni in si najbrž
nikoli več ne bodo podobne,
četudi jim vdihnem žive spomine.
Vidim hrepenenje, grozo,
in množično apatijo,
ki se duši v lastni otopelosti.
Zgoraj je nekdo ravno slekel svoj karirast suknjič
in iz kovčka zlaga popotne vtise.
Po steni leze kosmat pajek,
nekdo ga bo zmečkal v robcu.
Dekle bi v sobo rado parkiralo
kolo, pa ne gre.
Poleg vsega je v kaplji še za cel bazen
mrzle vode, morda
je pred vrati poplava,
ali pa neučakana luna, ki hoče za vselej
opraviti z dnevi.
Odprem oči.
Po cesti mirno
vozijo avtomobili,
drevesa se počasi pozibavajo
v vetru.