sobota, oktober 20, 2012

Naravni krogi

Krasni jesenski dnevi, ki kar kličejo ven, v zeleno, na nebu se bohoti najsubtilnejša modrina, vmes le kak puhast oblaček, ptič na nebu, ki za seboj pušča sledi kot majhna, daljinsko vodena maketa aviona. Kadar se ukvarjam z besedami, pišem, prevajam, grem še raje na zrak, kjer prediham telo in glavo.

Maloprej pri stari graščini pod hribom srečam starejšo gospo, ki zre nekam na streho. Pokaže mi na dimnik in pravi, da sta v njem dve sovi. Pogledam, in res, v odprtinah, kjer se iz dimnika kadi dim, sedita oz. stojita, kaj pa vem, dve sovi in mižita. Gospa pove, da sta vedno tam, razen poleti. In da se ju malo boji, ker da sova pomeni smrt. Debelo jo pogledam in ji povem, da je sova že od nekdaj v resnici simbol modrosti, ne pa smrti. Nejeverno me gleda in se poslovi. Razveselim se novih dveh prijateljic, ki ju bom srečevala na svojih skoraj vsakdanjih poteh.

Tudi sicer je ta čas daleč najprijetnejši za sprehode ali pa pohode po gozdovih, hribčkih, čez travnike. Barvna paleta drevesnega listja je krasna. Od zlato-rumene, oranžne, do škrlatno rdeče, rožnate, vijolične. Sonce je toplo kot strastni poljubi, mir pa najboljši spremljevalec pri oblikovanju misli. Zgodbe ponavadi vzamem s sabo na sprehod in šele naknadno, napišem jih že prej, razberem pomembne detajle. Včasih pa so sprehodi super tudi, če svoje misli fecljaš sam pri sebi, ker oblike ne rabijo. So čisto v redu tudi nejasne, razpršene in prav takšne želijo ostati.

V zgodbi, kjer na havajskem otoku Kauai, v zalivu Hanalei, morski pes mlademu surferju odtrga desno nogo, preberem zanimivo Murakamijevo misel, da se lepe reči - tak je tudi ta otok, včasih obnašajo divje in terjajo žrtve; to policist pove fantovi mami, ki tja prileti iz Tokia, da bi identificirala sinovo truplo. Njen sin se je pač vrnil v naravni krog vsega. Poleg tega morski psi sploh niso ljubitelji človeškega mesa, v zalivu so se zadrževali zaradi želv, med njimi pa se očitno najde tudi kak čudak, ki ugrizne na slepo in takoj, ko okusi meso, ki mu ni všeč, odplava proč. Večina napadenih tako preživi, sicer brez noge ali roke, pa vendar. Umrejo ponavadi tisti, ki jih zajame panika in zaradi tega utonejo; tako je bilo tudi z njenim sinom. Od šoka je doživel srčni zastoj, se napil oceana, in utonil.

Narava nam veliko daje, če jo znamo ceniti. Svež, zdrav zrak, s katerim se lahko opijamo, barve, s katerimi crkljamo čutila, mir, v katerem se nam bistrijo utrujene, ali pa oplemenitijo prazne misli in še marsikaj. Je pa tudi kruta in si sem pa tja brez razumljivega razloga vzame kako žrtev.



0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home