Zasanjan Burano

V tako lepem dnevu, kot je današnji, reči in ljudje dobijo oči. Obzorja se razjasnijo, vse se zdi sveže in še nezasvinjano. Zdi se, poudarek je na tem. Moja muca domov ponosno nosi duše mrtvih ptičev, ki jih vneto in natančno ocufa, da perje leti na vse strani, ko se sama zadovoljno oblizuje in nastavi sončku. 

Burano v sobotnem vrvežu kar kipi od nevsiljive življenjskosti. Vsaka uličica diha, po kanalih počasi vijugajo ravnokar zbujeni čolniči, otroci osedlajo svoje bicikle in se razigrano podijo po svojem otoku. Tam se tudi zdi, da si nekje drugje, na komajda resničnem koncu sveta, ki se oblači v pastelne barve in ljudje ne počnejo nič drugega, kot da ližejo kremne sladolede, pijejo kapučine in se sladkajo s še toplimi cookiji, ki se ti na jeziku kar lepijo od medu in užitka. No ja, vemo, da slovijo še vsaj po izdelavi čipk. Kmalu zavihajo rokave kuharice z dolgimi kitami in se iz ljubkih trattorij vsenaokrog razleze vonj po carbonara špagetih, školjkah, ribah in podobnih dobrotah. Nobene gneče ni, sem pa tja se ob kanalih sprehodi kak radoveden turist z zadovoljnim nasmeškom, ki se naje že pisanosti, ki mu preplavi čute. Od daleč nekje slišiš zasanjano klavirsko glasbo, ki se meša s pripovedovanjem o ženah, ki so te čudovite hiške prepleskale zato, da bi njihovi možje, ko so se vračali domov s trgovskih poti, te so se v družbi steklenic rade tudi zavlekle vse do naslednjega jutra, svoj ključ vtaknili v prava vrata. Lepa gesta, da zaradi z ljubeznijo pobarvane hiške veš, da si zares doma.