Čarobna pustolovščina

Lani v takem času sem kot absolventka učila malčke angleščino v osnovni šoli in v vrtcu. Poleg občasnih inštrukcij je bil to moj edini stik s poučevanjem in ne najbolj uspešen. Malčki so sicer fletni, hitro te sprejmejo in vzamejo za svojega, so pa seveda nabriti in angleščina jih niti malo ne zanima. V prvem in drugem razredu je učenje tujih jezikov kaprica staršev, ki bi radi imeli čimbolj brihtne potomce, malčkom bi bilo pa dosti zabavneje, če bi v popoldanskem času lahko z ostalimi divjali zunaj po igrišču, ali pa v igralnicah pričakali starše. Moteč je že ta časovni okvir; po ne vem koliko urah v šoli in kosilu so že utrujeni. Veliko izkušenj z otroci ravno nimam, nekaj iz Londona, nisem pedagoginja, zato so me precej navijali okrog prsta. Načeloma nočem biti zlobna, še najmanj do otrok, ki imajo pravico biti igrivi, po drugi strani pa moraš slediti učnim ciljem, ki terjajo svoje. Ugotovila sem, da me, če sem strožja, jemljejo še manj resno, pa še sama sebi sem šla na živce, če sem morala na ves glas kričat (not to mention, da hitro ostaneš brez glasu). Še težje sem obvladovala situacijo v vrtcu, kjer sem prevzela dve skupini 4 in 5-letnikov, pred mano je kolegica obupala po dveh tednih. Povedala mi je, da sodelujejo samo, če jih podkupiš s sladkarijami, sicer pa so podivjani in pravi vragci. Ko sem se z njimi prvič srečala, so imeli vsi usta do ušes, eden bolj ljubek od drugega, nekajkrat po tem smo še peli angleške pesmice, ki jih znajo že z youtuba, učbenik je bil razmeroma prijazen, ustvarjalne igrice jih sicer niso najbolj navduševale, čudno so me gledali, ker jih nisem filala s sladkarijami, ko pa smo se zaradi nekega sestanka vzgojiteljic iz naše sobe morali preseliti v kabinet ravnateljice, me je skoraj kap. Najbolj prefrigan med njimi je skorajda zažgal majhno kuhinjico, ki jo je ravnateljica imela za kuhanje kave, v majhnem kabinetu je smrdelo po zažganem kot v kakšni fast food prodajalni, eden je kot opica zlezel na hladilnik, odkoder mu je jakna padla zadaj za omare (in jo je kasneje očka hokejist moral potegniti iz zaprašenega mrtvega kota), poslušal me ni nihče, niti deklici, ki sta bili mirnejši. Poleg vsega so takrat kdo ve kam vtaknili se ključe, ki sem jim jih večkrat vzela, pa ni pomagalo, tako da me je naslednji dan že navsezgodaj poklicala moja nadrejena, lastnica šole, ker jo je zanimalo, kaj se je tam dogajalo; ravnateljica zjutraj ni mogla odkleniti vrat svoje pisarne. Kolikor sem vedela, sem povedala, ampak vseeno je bilo precej divje. Ne samo takrat, tudi kasneje. Naša angleščina je bila na sporedu, ko so šli ostali večinoma že domov, pa tudi sicer, zanje bi bilo dosti bolje, če bi angleščino, če je že potrebna, lepo vkomponirali v vsakdanji vrtičkarski kurikulum. Vzgojiteljice so bolj vešče z njimi, tistih nekaj pesmic, barv, številk itd. pa tudi najbrž znajo. Kruto se mi je zdelo, da jih moram iz njihovih igralnic odpeljati v resno sobo za odrasle, kjer so jih zanimale samo neke kartonaste makete, ki so jih imeli tam slučajno razstavljene, in presenečenja ob npr. Halloweenu, ko jih nisem hotela prikrajšati za sladkosti "trick-or-treat-a". Ugotovila sem, da že pri štirih letih obvladajo manipulacijo, nekateri so kazali tudi znake hinavščine, pa še kaj. Presenetilo me je, kako se sploh ne naveličajo česa, kar se jim zdi zanimivo, čeprav je bilo meni najbolj brezvezno.Takšne reči bi ponavljali v nedogled. Ko so se enkrat naučili strani neba, pa opisati vreme, bi to lahko počeli ves čas, vsakokrat.

Moja učiteljska kariera se je kmalu končala, za mano je te v vrtcu prevzela druga punca, ki je šla po dobrem mesecu raje na izmenjavo na Kanarske, hispanistka, itd. Ni nama bilo jasno, kako se te reči sploh obdržijo, glede na množične menjave "učiteljskega" kadra. Nobena od študentk namreč ni usposobljena za delo s tamalimi, niti anglistke s pedagoške smeri. Tam spoznajo nekaj osnov za poučevanje odraslih, za otroke pa moraš imeti feeling, jeklene živce, ali pa vsaj izkušnje. Pa malo več gradiva, da jih lažje animiraš. Ko še ni mraz, bi bilo zabavneje, če bi jih lahko odpeljala ven, pa nisem smela. Poleg vsega so nori tudi nekateri starši, ki otežujejo delo. Ena se je pritožila, da se je njena hči med mojo uro s flomastri porisala po obrazu in obleki, pa ne za Halloween, ko smo bili "witches & monsters", drugega je k angleščini silil očka, nek ukravatkan bankir, za katerim je mali capljal kot kak zavržen maček in čeprav mu je šlo na jok, ker si ni zapomnil niti pozdravne pesmice, ga očka ni hotel izpisati. Učenje najmlajših nikakor ni mačji kašelj. Sama sem imela povsem nerealne predstave. Prepričana sem bila, da bom zlahka opravila z njimi, jih veliko naučila, zabavala in ne vem kaj še vse. V resnici sem bila pa samo "ta prijazna šička", ki jo ni treba poslušat, na uri pa so potrpeli samo zato, ker smo se na koncu 10 min. igrali "truth or dare", pri čemer so fantje punce izzvali, da skozi okno zakričijo, da so koze (po angleško, seve) ipd.

Zadnjič sem med sprehodom pri cveličarni na polju opazila prav prikupno drevesno hiško. Pomislila sem, da bi kaj takšnega šole in vrtci morali imeti za učenje npr. angleščine. Ne previsoko seveda, da se komu ne bi kaj zgodilo, ampak na tak način bi jim vsaj zares lahko pričarala pridih dogodivščine, ki mora spremljati učenje, če hočemo pritegniti najmlajše. "Magic Adventure" je bil naslov učbenika, po katerem smo delali, a je bil čaroben žal samo naslov. Ves čas sem jim printala razne pobarvanke, igrice in podobne materiale, da bi bile ure zabavnejše, doma preiskala podstrešje, da sem našla svoje stare kocke, barvice, voščenke itd. Iz nič pač težko ustvariš čarovnijo. Meni ni uspelo. Punčke so še najbolj zanimali moji uhani, obroči za lase, in kaj podobnega, fantje pa so na koncu hoteli igrat nogomet.

Danes me je kolegica vzpodbujala, naj na faksu opravim še pedagoške izpite, da bi lahko učila filozofijo. Moj študij je bil raziskovalen, nepedagoški. Dvomim, da bom šla v to, pa tudi še nikoli nisem zasledila, da bi kakšnega učitelja filozofije sploh iskali.