Belo jutro

Sneg prinaša neko vznesenje. Čas nabrekne in se ujame v zanke prostora, da bi bedel nad tistimi, ki ponoči ne morejo spati. Bele oči ima, zasneženi čas. So ljudje, ki sneg vohajo, ko so snežinke šele na poti.

Rada se zbujam v presenečenja. Če so bela in dišijo po zgodbah, še toliko raje. Zadnjič sem v knjižnici s police čisto mimogrede vzela knjigo Potnik in mesečina Antala Szerba. Modrijanova zbirka Nostalgija ponuja več kot s predčasnim sneženjem usklajena dela, tistim, ki zvečer radi zaspijo ob knjigi, ali pa kdaj tudi ob jutranji kavi kaj izbranega preberejo. Szerbova knjiga se bere kot poezija, zapelje v Italijo, kakršne ne poznaš, a vendar veš, da še čaka nate. Ko jo obiščeš, se ti izmakne, obljuba in slutnja pa ostajata. Zgodba o erosu in tanatosu, podana skozi prizmo učenega, svobodomiselnega pisca. Vznemirljiva in temačna v tebi nekaj vzbudi, podobno kot poslušanje kakega Beirutovega  komada.