četrtek, oktober 25, 2012

Spomini

so kot odpadajoče listje, ki z zelene preide v rdečo. S čevlji zagomazimo čezenj, zraven zapiha še veter in ga odnese daleč proč, drugo leto pa se zgodba ponovi. Stopinje v listju, ki ga drevje sleče, da bi se osvobodilo poletnih vtisov, obudijo občutja od nekoč, ko je nekaj odmrlo skupaj z jesenskimi odtenki. Na videz je minevanje mirno, naravno, izraža se večbarvno, vendar se ti srž nečesa, kar je bivalo v tebi z vso težo in lahkoto, vtisne globlje. Tja, kjer so jeseni enake pomladi, zimi in poletju, večletni prehodi pa ne praznijo prostora, temveč skrivoma spletajo svojo večnost. V njej je riba včasih tudi pripovedujoč labod.


kot v Riikkinem svetu

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home