petek, oktober 26, 2012

Familijski blues

Danes sem nepričakovano spoznala sestrično, za katero sploh nisem vedela, da obstaja. Hči očetovega brata, ki jo je imel s svojo prvo ženo, v familijski krog pa so jo nekako vključili šele po njegovi smrti; spomnim se ga kot malo zbadljivega, glasnega, energičnega jahača, ki sem ga nekajkrat srečala na hipodromu, kamor smo včasih hodili gledat dirke, kjer je s svojim konjem pogosto zmagoval. Njegova hči ima že petdeset let, toliko kot precej mlajša partnerka mojega očeta, in se po smrti svojega očeta, zdaj odlično razume z njegovo drugo ženo. Precej zapletene relacije. Obe, zadnja žena pokojnega strica in njegova hči sta čisto prijetni ženski, s sestrično sva si bojda malo podobni. Po očetovi smrti je prevzela skrb za njegovega konja, ki naj bi bil eden boljših dirkalnih konj pri nas in ga pred njo nihče ni mogel spraviti v red. Po smrti svojega dolgoletnega gospodarja ni sprejel nikogar, ki mu je hotel ukazovati, si ga podrediti, dokler ni spoznal nje, ki ima v sebi nekaj očetovega. Hitro sta se zares povezala, za konja, ki ga je preselila v sosedov hlev, skrbi kot za svojega otroka, tudi jahati se ji pusti, pa pred tem ni bila jahalka. Včeraj je hči te moje nove sestrične s carskim rezom rodila prvega otroka. Z očetom so naju tako skorajda zvabili še v porodnišnico, kjer bi se z nepoznanimi daljnimi sorodniki sploh čudno gledali.
Predčasno sva šla potem še na pokopališče. Prižgat svečki njegovi mami, ki je nisem poznala, niti ona mene. Umrla je dve leti po mojem rojstvu. In mojemu dedku Dušanu, po mamini strani, ki ga prav tako nisem poznala. Umrl je tri leta preden sem prišla na svet. Vem samo, da je mami pravil "sine moj", imel jo je zelo rad in je bil, čeprav je pogosto pregloboko pogledal v kozarec, mehak človek. Njemu sem v zelenje, ki prerašča grob, postavila majhno ikebano, ki mi je padla v oči, ko sva z očetom kupovala žarnice. Opazila sem tudi, da se mu je na grobu sama od sebe zasadila rukola. Kukala je iz pokritega prostora za sveče, kot da bi si ga izbrala za toplo gredo. Oče pravi, da ga za 1. november ne bo nikjer v bližini, ker bo z mojo polsestro in njeno mamo na morju, sama pa imam tudi odpor do gneč na dan mrtvih, ko trume derejo na pokopališča, kar je vsem odveč ... Bolj neiskrenega praznika najbrž ni. Z umrlimi, če te nanje kaj veže, se lahko prideš kaj pomenit kadarkoli, ne pa samo 1. novembra. Za danes in do nadaljnjega imam družinskih relacij čisto dovolj. V bistvu so vsi, ki so mi blizu tu in zdaj, še živi in zdravi.

       na starinski sliki so moja mami in njena brata - strica
 

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home