POTI

Samo ščepec nadrealizma ... je tako lepa.


POT

"Opazil sem kako je sedel na vejo spomin na njen glas
Telo mi je nežno zibalo misli
brzojavne žice so bežale
Udarec s kamnom je zazvonil poldne"   Philipppe Soupault (prevedel Aleš Berger)

Ker so naše poti tako raznolike, vijugaste, včasih se vijejo kar v neskončnost, dokler ne trčimo ob oviro, ki nas ustavi, vsaj za trenutek, za en letni čas. Potem se spet zakadimo na pot, pogosto brez cilja, marsikdaj bosi, žejni, razočarani, pa kar rinemo. Glede na to, da sem letos v "Kristusovih  letih (zakaj v množini?)", me do naslednjega poletja nekje čaka nekaj, kar bo spremenilo mojo pot. Tako vsaj pravijo. Nič ne bi imela proti prelomnici, ki se nagne meni v prid. Do takrat si bom sem pa tja privoščila ščepec nadrealizma, kjer je vse mogoče.

Tudi brez ločil in pike se kam pride, če si si kdaj v prsi posadil neznana semena. Ko si zaželiš, da nekaj zrase, in se prepustiš pričakovanju ...

Halpern Deborah, Suave