petek, november 09, 2012

Ribez in večni tekmeci





M. Leunig: Flower

Vstopim v cvetličarno. Topel, prijazen glas izza pulta vpraša, kaj želim. Bolj zase povem, da iščem prijazno rožico. Ki bo prijateljici, ki je zjutraj za rojstni dan po telefonu zvenela nekam otožno, polepšala dan. Štiriintrideseti rojstni dan ima in sonček je posijal prav njej na čast, ona pa ni opazila, da zunaj ni megleno. Nobena od rožic mi ne pade v oči, sončnic ni, razen neke vejice z rdečimi popki, podobnimi ribezu. Vesele so in čiste barve, ob bunkicah sem se ne vem zakaj spomnila pesmi Obiranje ribeza Sylvie Plath in brez posebne povezave še na njenega Tekmeca. Takole gre: 

"Če bi se luna smehljala, bi me spominjala nate.
Enak vtis zapuščaš
nečesa prelestnega, a uničujočega.
Oba si na veliko sposojata svetlobo.
Njena zevajoča usta žalujejo nad svetom;
                                   tvoja so neprizadeta

in že za prvi dar vse spremeniš v kamen.
Zbudim se v mavzoleju; tu si,
bobnaš s prsti po marmorni mizi, iščeš cigarete,
zloben kakor ženska, a manj napet,
in umiraš od želje, da bi rekel kaj
                      neodgovorljivega.
Tudi luna ponižuje svoje podanike,
a je podnevi smešna.
Tvoja nezadovoljstva, po drugi strani,
prihajajo skoz režo za pošto z ljubečo točnostjo,
bela in prazna, polzeča v širino kakor
                         ogljikov monoksid.
Ni dneva brez vesti od tebe,
ki ta hip morda pohajaš po Afriki, a misliš name."

Vprašam, če bi se dalo tudi iz te vejice kaj naredit. "Seveda", pristopi, prej ga sploh nisem pogledala. Pokaže mi še neke rumene okrogle cvetke, pravzaprav čebulice, samo lepše, ki bi jih lahko dal zraven, pa malo zelenja in vse skupaj zabavno spletel. Strinjam se, zvenel je popolnoma suvereno. Iz vaze vzame še nekaj velikanskih zelenih listov in gre nazaj za pult. Vse skupaj začne spletati, že vidim, da mi bo všeč. "Ne bo ravno ena roža," reče. "Ah, nič zato," odgovorim. Gledam kako s stebelci rumenih čebulic prebada velike liste in jih z njimi spne kot da bi bile gumbki. Listke zapogne kar s sponkami in pove, da jih s tem ne bo ugonobil, da je to listje izredno vzdržljivo, po navadi prisotno v šopkih v cerkvah, kjer morajo prenesti temo in mraz. Za cvetličarja je prav neobičajno artikuliran, zanimivo živahno govori in se enako giba, nasploh deluje prav harmonično in ob njem začutim zelo fino energijo. S temnimi očmi me izza očal ves čas neposredno gleda naravnost v oči, nič neprijetno, se smeji in modruje o svojem cvetju. Očitno zares ve, kaj počne in se tega dobro zaveda. Kreacija mi je čedalje bolj všeč, rdeča vejica odlično popestri kot z gumbki speto listje. Šopek je malo nenavaden, ravno prav za prijateljico, ki ne mara klišejev. Če bi ji prinesla vrtnice ali kaj podobnega, mi gotovo ne bi mogla prikriti razočaranja. S cvetličarjem se zaklepetava še o kaj vem čem vse, vem samo, da bi ga lahko dlje opazovala, kako se vrti med rožicami in z njimi čara. Na lepem sem se zavedla, da je v meni nekaj vzbudil, šele tako mi je nekdo lahko privlačen. Lepe prste ima. O rožah govori kot da bi bile note, s katerimi (ali pa brez katerih) ustvarja melodije, ali pa verzi, ki jih izgovarja v nekem starodavnem jeziku. Skupaj izbereva še dve barvi svilnatih trakov, s katerimi povije stebla, rdečega z rumenimi pikami žal nima, tak bi se jim lepo podal, sam pa jih je zavil še lepše. Očarana se zahvalim za lep šopek, on pa mi zaželi dišeč vikend. Kar ponese me ven skozi vrata, napol odlebdim k prijateljici in razmišljam, da že dolgo ob moškem nisem začutila tako finih vibracij. Všeč mi je, ko je nekdo gotov vase, ne umika pogleda in očitna strast, s katero počne, kar počne in preplavi še tebe. Z veseljem prijateljici izročim aranžma, z ličk mi prebere še počutje. Povem, kdo ga je ustvaril, ona pa meni, da ve, kdo je tip, da sta dva, gaya, ki skupaj ustvarjata prav nore cvetlične kreacije, pobirata nagrade na raznih tekmovanjih. Šopek tudi njej uspešno na obraz izvabi nasmešek, v njeni trgovinici za njen rojstni dan dobim čedne uhančke. Po sončku se sprehodiva do mestnega jedra in se smejiva temu, kako ženske narobe razumemo moško prijaznost in neposrednost. Če se kdaj že zgodi, da se med dvema začuti neka všečnost, smo hitro zadržani, pogledi zmedeni, besede napačne, ne vemo, kako in kaj, medtem ko gayi, ki jih ženske ne zanimajo na tak način, nimajo teh težav. Vmes takoj steče čisto pristna energija, naklonjenost je vidna in povsem nedolžna, me pa si ustvarimo napačen vtis in mislimo, da se pretaka še kaj drugega. 

Današnji dan vsekakor je dan za zaljubljanje. Tudi če traja samo nekaj minut.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home