Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si

Vztrajen dež in sivina sta najboljša podlaga za branje. Jutranji sonček se je hitro skril. Tudi 'praznični' dnevi, narekovaj zato, ker ne vem, zakaj dnevu mrtvih, ki se je za večino najbrž potegnil v predčasni vikend, rečemo praznik.
Naša mala knjižnica polna otrok, ti pač imajo počitnice - krompirjeve; tudi samoumevno. Lepo je videti, kakorkoli že, da sami pridejo v knjižnico. Za ljudi, ki radi berejo (in imajo radi mačke) vemo, da ne morejo biti slabi.
Spet bom pravljičarila. Domov sem pripestovala Svetlanino Sago o Hallgerd in Moža, ki je znal leteti. Milo Dor zveni očarljivo, pa še Madžar je; na novo odkrita simpatija do madžarske literature. Nad Antalom Szerbom sem navdušena, ko me zvečer z Legendo o Pendragonu zapelje v sanje.
Pred dnevi je kolega opozoril na zanimiv pogovor z nekim psihologom o tem, kako v "informacijski dobi" ljudje pozabljajo na sposobnost razmišljanja, zanemarjajo mišljenje, ki naj bi ga tako ali drugače uspešno nadomeščala "pametna čarunala", ki jim pripisujemo preveliko težo. O pojmu "informacija" prej nisem razmišljala znotraj okvira parametrov, ki jih postavi pod vprašaj in ima čisto prav. Ko učitelj od učenca pričakuje, naj mu po prebrani pesmi pove, kakšne informacije pesem vsebuje, naj jih našteje, čim več, tem bolje, je jasno, da smo zašli s poti. Pristnega razumevanja, čutenja, doživljanja, je res čedalje manj. Zgrozim se, ko npr. na tv predsedniških soočenjih merijo odzivnost ljudi z računalniško analizo. Že na prvi pogled je jasno, da takšna 'analiza' kvečjemu liže drobtinice ostankov človeške razsodnosti ...
Nasproti mi pride še sosedov kuža z imenom Beri, ki deluje bolj bistro kot večina tistih, ki se naokrog klatijo po dveh nogah.
Vesela sem, da lahko berem in sem tako v dobri družbi. In da je knjig zagotovo dovolj, da mi jih nikoli ne zmanjka ...