Cerebralna pokrajina

Zgornja ilustracija leve in desne možganske hemisfere Brucea Pettya se mi zdi zabavna. V desni vlada kaos, leva je videti bolj kontrolirana, pospravljena. Med drugim me spomnita na Murakamijevo delitev med pisanjem romanov in kratkih zgodb, zasajanje gozda, leva, in sejanje vrta, desna, kjer smo lahko domiselnejši, uveljavljamo individualne prioritete. Če bi v gozdove, kjer drevesa rasejo celo večnost, vsak vsadil še kaj svojega, bi iz njih naredili lunapark. Na lastnih vrtovih ga v bistvu lahko naredimo, če to želimo in smo, milo rečeno, brez okusa. Na desni strani možganov je očiten poudarek na vizualnem, čutnem, "umetniškem", medtem ko leva skrbi za tekoče delovanje funkcij, zaradi katerih delujemo metodično, dosledno itn. Ravnovesje med obema je ključnega pomena, da od znotraj navzen delujemo ubrano, uspešno obvadujemo izzive, s katerimi se soočamo, pri čemer nam jih veliko še malo ni všeč ... Ženske zagotovo drugače od moških, ne zaradi različne razvitosti katere od polobel ali večje naklonjenosti kratkim zgodbam ali romanom, temveč zaradi določenih spolnih razlik, ki jih spet ne moremo posploševati, a vendar obstajajo. Lahko bi rekli, da tudi z vsemi njimi upravljajo možgani; ravno včeraj sem prebrala v Simonovem prispevku o "branju misli" oz. branju možganov, da vse od Hipokrata dalje velja, da pravzaprav vse o nas izvira iz te naše nagubane pokrajine. Včasih, ko se s kom pogovarjaš, prav vidiš, ali je njegova pisana ali ČB. Ali je prepredena z rekami, jezeri in se izliva v širno morje, ali pa v njej vlada suša, skalovje in odmrlo drevje. Pokrajin seveda ne gre ocenjevati zgolj po videzu; Tarkovski je npr. že vedel, kako je z željami v navidez neprehodnih labirintih duha.

Petty, Gender