ponedeljek, november 12, 2012

Preobrazbe prinašajo zvezdnato nebo

Berem v neki knjigi, da niti v popolnem niti v nepopolnem ni mogoče dolgo vztrajati, ker obojemu nujno sledijo preobrazbe - ena za drugo; ta misel se navezuje na besedno izražanje, mislim pa, da velja tudi za vse drugo. Pravzaprav smo vedno vsaj z eno nogo že stran, drugje, popolnosti po mojem ni, so le približki, ki se še preden se jih navadimo, spremenijo v svoja nasprotja. In potem nepričakovano pride še vsa tista čudna muzika, ki te preplavi. In pogled, o katerem razmišljaš tako vztrajno, da se zdi, da te ne more presenetiti, a te mora. Vedno mora biti drugačen, kot hočeš, da bi bil. Zvezde vedno zažarijo takrat, ko bo jutro še lepše od večera.

In ne nazadnje se v sanjah zbujaš blizu obale, morje komajda slišno buči. Otroci se s kanglicami in lopatkami igrajo v mivki in iz nje zidajo gradove, tebi pa vedno spolzi med prsti, če bi jo rad shranil, da je preobrazbe ne bi dosegle. In ja, v naših vežah vedno diši po jabolkih.

Charles Blackman

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home