nedelja, november 18, 2012

Naključni bogovi





 Kadar res »padeš« v kakšno reč, npr. film, muziko, knjigo, se prav lahko zgodi, da tudi ona pade vate, da vmes steče neka recipročna vez; eno se prenaša na drugo in ne veš več, kdo je pritisnil na sprožilec in koga je zadelo. Še včeraj sem prevajala zgodbo o naključjih, o naključnem popotniku. Zanimajo ga samo mali »čudni« pripetljaji, ki nam ne spremenijo življenja, temveč samo za trenutek zamajejo siceršnji tok vsakdana. Razmišljala sem o njegovih, med drugim opiše enega o materinem znamenju na ženskem desnem ušesu, ki je sprožil niz nadaljnjih naključij. Gay, uglaševalec klavirjev, v torek zjutraj v neki knjigarni, bogu za hrbtom, spozna drobno žensko, ki so ji v zrelih letih pognale obline, mamo dveh otrok, razmeroma "srečno" poročeno, ki pri mizi poleg njegove ob kavi bere Dickensonov roman Pusta hiša. Naključje – da bereta isto knjigo, ki ni najbolj aktualna, niti poznana, ju spoprijatelji, kosilo vodi k drugemu, vožnja in postanek v parku, ko mu ona pove, da si z njim želi nekam, kjer je lepo in mirno, čeprav tega še nikoli ni naredila. Pove ji, da je gay, ne zanika njene privlačnosti, ampak ni eden tistih, ki seksualno lahko funkcionirajo na obeh frontah, kar jo povsem potre. Vmes je namreč šla že na kratko dieto, si kupila italijansko spodnje perilo, ne seksi, ampak zelo lepo, poleg tega mora pa še na drugi pregled zaradi morebitnega raka na prsih, ker so ji na prvem odkrili neko sumljivo senco. Ko jo tolaži, da bo vse v redu, jo boža po laseh in opazi njeno desno ušesno mečico, kjer ima majhno materino znamenje, identično kot njegova starejša sestra, s katero ni govoril že več kot 10 let. Ko je njegova spolna usmeritev prišla na dan, je bila zaradi tega skorajda prekinjena njena zaroka, njen bodoči mož jo je vzel kot nalezljivo bolezen, zato sta se popolnoma odtujila, po tem srečanju z bralko pa je sestro poklical, se z njo dobil, en dan preden je šla na operacijo desne dojke, zaradi raka. Prestala jo je dobro, kemoterapija ji ni pobrala las …  Sam bi sicer raje kot v naključja verjel npr. v boga jazza (nekaj naključij je v zvezi z jazzom), pravi, naključja nas namreč obkrožajo vsepovsod, mi pa jim včasih ne posvečamo nobene pozornosti.
Vmes sem brala Šiškinovo Učno uro kaligrafije, kjer avtor na prvi strani prve zgodbe  Plašč s pasom omeni policijsko fotografijo mrtvega Roberta Walserja (zima, sledi človeka v globokem snegu, ki je padel vznak z iztegnjenimi rokami; najdejo ga otroci na božičnem sprehodu). Zgodba je zanimiva, prežeta z močnim nabojem časa, ki ga ni več, a nas včasih spremlja vse življenje; ponavadi v obliki spomina. Danes mi mami med peko štrudlja da v roke knjigo Roberta Walserja z naslovom Ropar. Debelo jo pogledam. Pravi, da je moja in da je bila med kuharskimi knjigami. Nimam pojma, kaj je tam počela in še enkrat sem morala preverit, če je ime isto kot v Plašču s pasom. Je. Moje malo naključje ali pa je vmes posegel bog jezika. Me prav zanima, kakšna naključja mi še pripravlja.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home