Štafeta mladosti

 Rafal Olbinski

Knjigo, ki jo zadnje čase večkrat vzamem v roke, mi je pred leti iz antikvariata prinesel nekdo, ki je rekel, da zato, ker jo je, ko je bil še mlad, sam zelo rad bral. Všeč so mi bile platnice Noči bliskov, nadrealisti pač. Zdaj mi je bližje. Mislim, da sam ni nikoli hotel ne biti mlad, ko je na lepem ugotovil, da ga čas premaguje in mi predal štafeto. S tem z mano na nek način tekmuje, da vidi, do kdaj jo bom uspela zadržati. S staranjem sicer nimam težav. Izkušnje nas klesajo, ne napeta koža, sploh pa je igrivost človeka še najbolj zasidrana v očeh. Enkrat na faksu smo pri nemški klasični poslušali, da so za Hegla roke tiste, ki nekako ohranijo večno mladost. Mogoče njihovo gibanje, prsti, ampak meni se zdi, da človeku v očeh prej vidiš leta, kot v rokah. Vidiš starce s popolnoma mladostnim pogledom in mladce s starikavim. Mrtvim. Ko sem vprašala, ali niso oči zrcalo duha, so se mi cinično nasmejali, češ kakšne da stresam. Priznam, s Heglom se res raje ne prepiram, ne vzdržim tempa njegove pojasnjevalne nepopustljivosti.

V tej knjigi so pesmi, kakršne je on pisal meni. Seveda jih ni kopiral, niti oponašal, me pa, enako kot njegove, tudi te skoraj vse nagovarjajo. Ni namreč vsaka pesem napisana za vsakogar. Mogoče so v ozadju še kakšni drugi skrivni motivi, prav lahko bi bili. 

Tale npr.:

 "Zmerom samo ti

Zmerom samo ti čeprav so zvezde čeprav
      je samota
Čeprav dobiva drevje ko pada noč zverižene oblike
Zmerom boš samo ti hodila po svoji poti
      ki je zmerom moja pot
Greš zmerom dlje in zmerom večja postaja
      tvoja senca
Zmerom boš samo ti ob zori pozdravljala morje
      ko se bom truden od blodenj vračal iz temnih
      gozdov iz grmovja kopriv in stopal proti
      penečim se valovom
Zmerom boš samo ti polagala roke na moje oči
      moje čelo
Zmerom samo ti zanikam laž in nezvestobo
Zasidrana ladja vrv lahko presekaš
Zmerom samo ti
Orel v kletko ujet grize in grize bakrene drogove
        z zelenim volkom prekrite
Čudovit pobeg!
Zdaj je nedelja in k nedelji sodi petje slavca
         v mehkem zelenem gozdu in dolgčas deklet pred
         kletko s kanarčkom in sonce ki po zapuščeni
         cesti počasi prestavlja svojo robno progo po
         vročem pločniku
Po drugih cestah bova šla ..." Robert Desnos

Ta "zmerom" je sicer patetičen (ja, tudi patos imamo radi), nikakor ne more slediti toku spremembe in že, ko mu uide, ko odplava po svoje nazaj k svojemu, kar mu je najbolj poznano, bi najraje kar naprej vztrajal pri dokazovanju večnosti. Večno ni čisto nič. Niti mladost niti starost. Mogoče le pogled, njegov lesk, usmerjen navznoter, ki greje srce, kadar ga zebe ...