14. 444

je število vseh ogledov (morda tudi branj - nikoli se ne ve) mojega bloga, piše v statistiki. Teh zadev načeloma ne maram, statistike mislim, blogger pa stalno nadgrajuje profile spletnikov, tako da zdaj, ko ga kot avtorica pogledam, kaj spremenim npr., vidim še to. Cifra je kar lepa, numerologija me pa tudi ne zanima. 

Hotela sem še nekaj dodat k naključjem. Ko tok steče oz. se ga zaveš, se očitno kar ukorenini, zagrabi in se lahko samemu sebi nasmejiš, kakšna presenečenja si pripravljaš. Namreč, po mojem je to bistveno odvisno od dovzetnosti, od tega, kako in koliko si pri sebi, da opažaš mikrodetajle okoli sebe, ki navidezno nimajo nobene veze, če pa jih znaš razbrati, vidiš, da pravzaprav skoraj nič ni kar tako, za mimogrede. Skratka, ko sem zadnjič omenjala knjige: ena, s katero imaš sam opravka, ki govori o naključjih in nenadoma še druge, ki se naključno vežejo s to; naključja v naključjih, te reči so ponavadi najzanimivejše. Zgodbe v zgodbah, prepletanja. Tistega dne, ko sem o tem pisala, sem gledala Memento, o tipu s kratkoročnim spominom - kar je prav nenavadna hiba, ki človeka lahko privede na rob blaznosti, paranoje in mimostreli so edine stalnice, ki ga ne izneverjajo. Sicer je film poln lapsusov, marsikaj v njem mi ni všeč, ni dobro premišljen, se vidi, da je režiser Nolan pač naključni ustvarjalec, ki posname film kot in ker se mu zazdi. Ideja sama, kratkoročen spomin in kako ti kot problem razbije vse, kar naj bi bilo na svojem mestu (tudi je, za večino ljudi), je pa dobra. O njej še nisem razmišljala na ta način. In danes, ko prevajam še čisto zadnjo zgodbo v sklopu te že prilično razvlečene murakamijade, ima prav ta, sem vmes že pozabila, opraviti z izgubo spomina, ne ravno kratkoročnega, ampak neke specifike. Ženska se ne more spomniti svojega imena, kadar jo kdo po njem vpraša nepričakovano. Vse ostalo štima, ve, kdo je, kje živi, pozna telefonske svojih bližnjih, poslovnih strank itd., samo ime ji uide, da mora brskati po torbici, da najde npr. vozniško dovoljenje, kjer prebere, kako ji je ime. Odkar pozablja na svoje ime, vsaj enkrat na teden, dobi občutek, da je ni več, da je le še  ženska brez imena. Življenje brez imena je zanjo kot sanje, iz katerih se nikoli ne zbudiš. Da bi si olajšala to čudno sanjavo stanje, si je na zapestnico dala vgravirati svoje ime, za primer, da slučajno s seboj nima torbice, z zapestnico pa se je sama sebi zdela kot mačka ali pes. Njen mož stiske ne bi razumel, zanj bi bila pozaba imena dejstvo, da se ne počuti doma v zakonu, da je nesrečna - obseden z logičnimi razlagami (včasih jih pač ni; z neskončnim teoretiziranjem tudi ne prideš daleč). Ta zgodba, v zgodbi, kot vse njegove, ima opravka tudi z ljubosumjem; kot vsaka zgodba, in a way. Včeraj sem po dolgem času gledala danski film Open hearts z Madsom Mikkelsenom iz sklopa Dogme 95, kjer mi je tokrat pozornost vzbudilo ženino ljubosumje zaradi njegove afere z mlado žensko, katere zaročenec po grdi nesreči konča kot tetraplegik; občutek ogroženosti v družinskme brlogu, zaradi česar je v petih min. izgubila dostojanstvo, ki si ga človek pridobiva (in izgublja - kolikokrat si se prisiljen odpovedati sebi) vse življenje. Prav zanimivo, kako nekaj tako dolgotrajnega mine v trenu pravzaprav. Z lahkoto, again; če si to pripravljen, sposoben prepoznat. Poznam primere, kjer je zgodba obratna, ne priznajo, da so zavozili do absurda in dlje in vztrajajo na napačnem bregu, čeprav s tem z vsakim dihom škodujejo sebi in vsem vpletenim. To težko razumem, ampak takšno je življenje. Nikoli ni enostranskih zagotovil, vsaka zgodba ima vsaj dve plati ... 

In vsak mesec je vsaj teden, ko smo ženske adijo, kar moški gotovo niti slučajno ne razumejo. Mene pms-ji včasih tako sesujejo, da komaj vem, kaj delam. In dostikrat pridejo nepričakovano, uničijo načrte. Ampak to so le majhne reči, nepomembni delčki življenjskih sestavljank.

Če bi danes zase izbirala ime, bi bila Olja.

k Boschevi sliki Hell, bi najbrž še najbolj pasal Sartrov citat iz Zaprtih vrat: "Pekel so ljudje okoli nas," mučenje en drugega v neskončnost ....