petek, november 23, 2012

Razglednice in znamke

Že nekaj dni se mi v mislih sprehaja verz: "Pogumen kot poštna znamka je šel po svoji poti." Tak miren, močan stavek. Super se mi zdi, da te nekdo primerja s pogumom poštne znamke. Te čedalje manj hodijo po svojih poteh, še ko gredo, so njihove poti uradne, ponavadi sporočajo, koliko je kdo komu dolžan, zapovedujejo, kdaj naj se prejemnik nekje zglasi, včasih tudi čemu. Ni več pravih pisem, tistih, ki jih čakaš s srcem v grlu. Pa tistih, ki jih v mislih pišeš ob morju, ko se pelješ kam z biciklom, na letalu. Vse to se, če sploh, zlije skozi prste in tipke, večinoma niti na papir ne preide. Arhiv vsega vznemirljivega postaja popolnoma računalniški, vse je na trdih diskih, ključkih, ekranizirano. Nič več se ne moreš dotikati pisav, ki jih ljudje mukoma s šibo, ki priganja duha, vodijo na pašo. Zdaj so strogo digitalizirane.
Skozi okno gledam dim iz sosedovega dimnika, ko se počasi, vijugasto vije v nebo. Tudi tega kmalu ne bo več. Vse bo izgorevalo le še navznoter.

Pred časom sem v službi, ko naj bi počela nekaj, kar me res ni zanimalo, raje prevajala pesmi. Spomnim se Babačićeve o nabiralniku, razglednicah in ljudeh, ki včasih nebeškosti kondenziranih čustev ne znamo niti več oprati, ko odmrejo, ne vemo niti, da si z njimi zamašimo vene (tega ne pravi); znova in znova. Ni nam dovolj le tistih nekaj besed, ki bi jih lahko napisali na rezglednico brez naslova. Taka ne potrebuje znamke, morda pa je kljub temu pogumna in gre prav tako po svoji poti. Radi se gremo poštarje, pravi E. B. Četudi ne vemo, kaj nam to sploh prinese.

R. O.


1 Comments:

At 9:45 dop., Blogger Špiklja said...

Avtor je odstranil ta komentar.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home