torek, november 27, 2012

Med oblaki

Naše poti, življenjska obdobja, če hočete, bi se dalo razbrati po čevljih, ki jih nosimo v času, ko smo / bivamo s polnimi pljuči, ali pa samo napol - bolj nismo kot smo. Sama najlažje ocenim, kdaj nisem bila (pri sebi vsaj), prav po čevljih, ki sem jih nosila; v ropotarnici mi leži kar nekaj tistih, ki so že na daleč znamenje skrenitev s poti - evtanazirala sem jih (for good!) ... Dejansko čevlji veliko povedo o človeku, ki jih nosi.

Čevlji so lahko okovi. Ali pa vrvena lestev med tektonskimi premiki, ki jih doživljamo v svojem svetu. Vsak od nas je svoj svet s pokrajino, ki jo je že prehodil. Vse na nek način nosimo s seboj. Ljudi, ki so nas zaznamovali, zgodbe, ki so nas premaknile, kraje, ki so nam razprli horizonte. Ko nekoga dobro poznaš, lahko zanj bolje izbereš čevlje kot bi si jih sam. Prav čevlji povedo, kje se v življenju nahajamo, kam gremo. Kaj puščamo za seboj. Odnašamo. Dokler ne veš, v kakšnih čevljih bi stopal po svetu, si izgubljen. Ko ljudem sežeš v roko in poveš svoje ime, poglej še čevlje, ki jih nosijo; če hočeš o njih izvedeti malo več. Stisk roke, dotik kože, vonj, pogled, ja, tudi vse to je povedno. Če in ko nas človek zanima ...

Čevlje je seveda fino tudi sezuti. Navsezadnje je najlepše hoditi bos po drobnih okroglih kamenčkih ob morju. In po sveži travi, ko se je še drži jutranja rosa. Ali pa kar med oblaki, ko te sploh ne zanima, kakšna so tla spodaj.


0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home