Zlaganja

Sredi zasnežene jase se v podalpski hiški kadi iz dimnika, najbrž kurijo na drva, na notranji okenski polici ždi lena stara mačka, na leseni ograji pa kos z zlatim kljunčkom kuka skozi velikanska okna. Pokukam še sama. Gospa krasi novoletno jelko, skozi vrata pa zadiši po pečenih jabolkih s cimetom in klinčki, ali pa po kompotu. Pomislim, da še kave nisem popila. Zebe me v noge. Ta hiška s prekrasnim hišnim naslovom je prav pravljična. Krasen razgled na okoliške hribčke ima, na prostran travnik, kjer muce lovijo miške, krti pa ne vem kaj lovijo …  krtin na travniku, kadar ni zasnežen, ne manjka. Ob belini, medlem soncu, ki skuša posijati skozi oblačno kopreno in pod zasneženimi hribčki sem pomislila na lepo pravljo (/-ice so za otroke). Takole gre:

Nikoli ne bomo vedeli, koliko dežel je na svetu, morda ima celo vsak svojo. So pa tudi take, ki niso od nobenega in ležijo kje za oddaljenimi gozdovi in jezeri, morda se vidijo z neba, od kakega boga (ne rečemo zaman, da je kaj bogu za hrbtom). Nekje zelo daleč stran so živeli Zložki. Nihče, niti oni sami, niso vedeli, kako so se zložili. Po stari pripovedki je bil vedmed, narobe medved, bi kdo pomislil, pa ni imel nič opraviti z medvedi, medom ali vednostjo. Zložil se je tako, da je enkrat skočil med lisico in volka, ta dva sta se kregala, kdo ga bo pojedel, ker pa se nista mogla odločiti, je vedmed prevzel obliko obeh. Življenje si je s tem rešil, a je moral živeti kot lisica-volk. Tudi njegovi potomci niso vedeli ne kod ne kam, zloženi so bili kar tja v en dan. Težave so nastopile, ko je bil nekdo vrtnica-in-koza, pa je slednja začela gristi, ali pa nekdo, ki je bil pesek-in-sol. Takrat je prišlo do prerekanja za vsak ščepec, dokler se nista požrla in je tisti hodil naokrog kot požrtija peska in soli, dokler se ni vrgel v morje, ki lahko prenese oboje. Vendar je bilo tudi morje zmešnjava iz perja in mravelj, eno je sililo v nebo, drugo pa v zemljo. Poleti so se Zložki radi obkladali s perjem, telo pa so si oblagali z mravljami. Perje jim je plapolalo v ritmih, ki so se mešali z barvami, te so v odsevih švigale na vse strani, s seboj pa so nosile vse, kar je raslo enkrat gor, drugič dol, tako da so se drevesa in grmovja enkrat večala, drugič manjšala. Imeli so tudi tako imenovane filozofe, ki so na zofah razpravljali o vsem, kar se je zlagalo, a niso ničesar razložili. Eno so nalagali na vrh drugega, da ni nihče ničesar razumel, marsikdo je začel verjeti, da je nor in da bo bolje, da se vključi v splošno norenje. Norenje se je mešalo z dežjem, bolj ko se je stopnjevalo, bolj je deževalo, dokler niso nastale neznanske poplave, ki so grozile, da bodo odnesle vse. Ko je kazalo, da ni rešitve, se je voda pomešala s tišino in je nastala velikanska luknja. Zložki so obstali pred njo kot uročeni, nihče ni šel naprej, ker bi utihnil ali utonil, po gladini pa si nihče ni upal stopat, ker je takoj šel na pol, voda ga ni vzdržala, tišine pa sam ni vzdržal, bi prej postal luknja, ki se je ne da zložiti. Vsi so pričakovali vojno, v kateri ne bi šlo za nič, a ravno to je najhuje. V obupu so se Zložki začeli stiskati drug k drugemu. Stiskali so se tako možno, da je med njimi prišlo do stika. Začelo jih je špikati in niso vedeli, kaj to je, kajti stika niso poznali, le čutili so, da se jim odpira nekaj, česar prej ni bilo. To jih je zelo zmedlo, kot da bi se med njimi bliskalo. Ta svetloba je napolnjevala luknjo, zato so jo poimenovali kar svet. Ta se je samovoljno kot blisk sukal med njimi, zgoraj in spodaj, levo in desno, oni pa so se stiskali vsepovsod, da bi našli stik. Zrasli so jim tudi organi, s katerimi so se dotikali raznih stvari in se vtikali drug v drugega. Pri tem so porabili zaloge kuriva za vzdrževanje stikov in zato, da bi bil njihov svet svetal. Zaloge so jim hitro pošle, začelo se je temniti, stikov je bilo vedno manj, zato so Zložki prestrašeni pričeli sekati gozdove, da bi zgradili ogromen voz, s katerim bi vozili sonce čez nebo. Iztrebili so gozdove, a voz še zmeraj ni bil dovolj visok, nakar so poskušali sonce ujeti v vodo, ki je od silne vročine izparela. Tedaj se je nad Zložke usul dež in je bila kar tema, vedno bolj tema, skorajda so izginili. 

Bil pa je med njimi tudi nekdo, ki je bil stisnjen vase, ker je tako varoval iskrico v sebi, da ne bi še ta ugasnila v temi. Ime mu je bilo Oži. Vedno bolj se je stiskal vase, da bi obvaroval iskrico in vedno tesneje mu je bilo, da bo izginila, če je nekdo ne napoji tako, da pride do spoja. Bila je tam tudi dolgolasa, zelenooka deklica po imenu Šira, ki je takrat, ko so vsi vneto kurili, da bi razsvetljevali svet v sebi, hranila nežno mehkobo nitkaste nočne snovi, v kateri vse počiva in se zjutraj rado zbudi. Ko je bil Oži tik pred tem, da iskra v njem ugasne, se mu je približala Šira in od presenečenja je razprl roke, ki jih je sicer vedno stiskal, tako da je iskrica preskočila. Šira se je pri tem široka nasmehnila, iskrica je smuknila v nežno mehkobo nitkaste nočne snovi in zažarela kot migotav plamenček na sladko topljivem vosku. Čutila sta, da je med njima vzplamtelo nekaj, kar spaja tako, da napaja in da ju ni treba biti strah teme, niti jima ni treba kuriti, saj tistemu, ki se tako napaja in je spojen z drugim, poje cel svet. To je bilo za Zložke nekaj novega, saj celega prej niso poznali. Vselej so bili zloženi iz raznih delov, zato tudi niso našli stika. Tedaj pa so pričeli na svet gledati nekoliko drugače, zdelo se je, da jih nekaj povezuje. Nemara, so pomislili, je to celo ljubezen, zagotovo pa sta vedela le Oži in Šira, ki sta v nežni mehkobi nitkaste nočne snovi prižigala iskrice jutrišnjega dne, da je bilo povsod polno utrinkov.