sreda, december 05, 2012

Travnik in češoči veter

Med pogovarjanjem s želeno osebo o čemerkoli, lahko o zavesi, prastarih škrpetah, o umazaniji po tleh, se vršijo še tisti brezbesedni pomenki, ko si potihem, med vrsticami, zaupaš dosti več. En tak pogovor si bom za vedno zapomnila, nekoč v kavarni Maxija, ki je res najbolj nemogoč izložben kraj; ko slišiš svoj glas, ki tipa in se komajda prepozna. Bolj kot povedano se je vmes izrisoval širok travnik in veter, ki ti prečeše vsako misel, zunaj pa ljudje v plaščih, kapah, z mrzlo sapo. Drugega težko najdeš v njegovem vprašanju, je rekel. In da je vprašanje eksces, zaradi vprašljivosti vsakega med nami, pri čemer trčimo ob nerazumevanje. Nekoč npr., ali je bilo v Bohinju jezero res ženska. Zakaj pa ne bi bilo? Samo takrat, nekega lepega dne, v zaljubljenih očeh. In zakaj ne bi nekdo mogel z žličko iz jogurtovega lončka potehtati ženske beline, kljub temu, da žlička tišči gor, belo pa mezi dol, v svoje temno? Toliko teh vprašanj je že bilo, odgovorov, ki jih včasih neradi slišimo. Lahko pa so ravno ti ključni. Najbolj resnični. Treba je spraševat. Zmeraj. In biti na nič pripravljen. Ker je tam zunaj na travniku, kjer je trava mehka in vedno koncertirajo murni, zmeraj toplo. In veter tudi je. Topel in presenetljiv.


0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home