Neoblajan dan

Po križpotjih lastnih labirintov

nekako že veš, kam greš.

Stopaš v nova razodetja.

Ko se oklepaš varne kocke, 

se ujameš v past.

Spotakneš se, ko vse že veš,

zamrežiš v okoren

ringaraja, v plenicah.

Ozreti se moraš. Vedno, ko je tako.

K odprtemu oknu in v oprano zavest.

K režam, ki so kažipoti v nov,

še neoblajan dan.