Sanjski ekskurzi

Dalijeva litografija Dream Passage, ustvarjena istega leta, ko sem prijokala na svet

Kadar se mi znotraj »dogaja«, tudi sanjam intenzivneje. Sinoči, nisem se še dobro zbudila, sem zaspala zgodaj in se zjutraj zbudila pozneje kot sicer, precej zalimana. Kot da bi spala samo tri ure. Tovrstnim globokim spancem, ko kar zmanjkuje tal za prebujenje, že skoraj odgrneš kovter, stopiš na tla, si obraz zbistriš s hladno vodo, pa kar ležiš, že napol prebujen, zagotovo pripomore tudi pms-ična omotičnost. Ti ženski ciklusi so pravo čudo. Lune in to. Naša telesa kot magnet za lunarne spremembe. Se mi zdi, da vse bolj zaznavam vse te reči, včasih jih nisem.

No, kakorkoli že, nocoj sem v sanjah neumorno potovala. Sanje niso bile zmešane, razdrobljene, niti se jih ne spomnim prav plastično, z mano bolj od natančnih spominov ostanejo občutja teh; po njih se lažje orientiram. Enako je s knjigami in rečmi, ki se me kdaj zelo dotaknejo. Ne znam jih natančno obnoviti, spomnim pa se občutka, kako so mi zlezle pod kožo. To mi je mogoče celo bolj pomembno in verodostojno.

Prebudila sem se skratka kar utrujena od dolge poti. Potovala sem v času, brez plovil, letečih preprog ipd. letečih predmetov. Švigala kar z mislimi, kolikor to sploh so še misli, kadar spijo. In tudi s telesom. Premikala sem se, pa najbrž ne samo po našem planetu, krajev vsaj nisem prepoznavala kot zemeljskih. Pokrajine so bile bolj plinaste, kot trdne. Oblačne, a ne temne. V bistvu mi je bilo lepo. Samo oblizniti horizonte okoli sebe, morda kje pustiti kako stopinjo, ukrasti delček tamkajšnjega, naslednji trenutek pa biti že čisto drugje. Občutek teh premikov je bil zelo lahek. Tudi plinast pravzaprav. Mislim, da nikjer ni bilo ljudi, niti drugih živih bitij, ne spomnim se jih. Nekakšni izleti v neznano, ki tako tudi ostane. Ne pusti sledi že spoznanega, temveč ostane kot bežen odsev nečesa v ogledalu. Vidiš, da se je nekaj premaknilo, švignilo mimo tebe, v ogledalu si zaznal nek odsev, ne veš pa, kaj je bilo, niti nič drugega. Ja, tako je bilo moje potovanje. Zračno, časovno nezamejeno, v bistvu je čas neznansko poskočil, če sem v eni noči bila povsod. Mogoče bom šla spet, po istih poteh, si za posamezne postaje (tokrat sploh niso bile postaje, bolj sem potovala le mimo) vzela več časa in s seboj prinesla tudi določena izkustva. Tokrat je to le neoprijemljiv občutek nečesa plinastega, oddaljenega, čeprav dostopnega, a ne konkretnega. Ko skušam razumljiveje artikulirati nocojšnje sanje, se mi zdi, da je v njih malo Tarkovskega; zaradi gravitacijskih neredov. Niti ne vem, če sem odpotovala zaradi želja. Vem, kako je z izpolnitvami želja - nezadovoljivo početje. Ni pa bilo v zraku pretnje česa zloveščega in ko sem prispela, budna sestopila na tla, se odkrila, nisem imela občutka neizpolnjenosti. Sanje so vedno pač nekoliko odsotne in najbrž jih nima smisla predstavljati kot razumljive. Zato pa so tako zelo vabljive (vsaj sanjajočemu).