Lubenično sonce idr. reči
Drznem si trditi, da je eden mojih neočitnih talentov odkrivanje že odpisanih knjig, s katerimi se znam zabavati. Ne vem, kako bi bile všeč komu drugemu, kar tu nima veze. Tako kot nekateri npr. v retro shopih z vse sorte kramo najdejo kake hot deal vinilke, jaz v lokalni knjižnici (in tudi v kakšnih krajih, kjer sploh ne razumem jezika tamkajšnjih bralcev), najdem fine knjige. Nekatere privabijo z naslovnico, druge z vonjem, pri kakšnih pa enostavno vem, da so prave, čeprav ne poznam ne avtorja ne vsebine. Ena trakšnih je npr. Brautiganova Lovljenje postrvi v Ameriki + V lubeničnem sladkorju + Splav. Pri tej me je privabil naslov V lubeničnem sladkorju in, jasno, nisem se zmotila. Tip je čisti unikat, pisal je pesmice, zgodbice, reči, ki so mi všeč. Ena od pesmic gre npr. takole (je tako preprosta, da res ne rabi prevoda):
out of men
that she can't get
because she's not
15% prettier
Ali pa tale:
like Christofer Columbus
taking off his shoes.
Is there anything more beautiful
than the bow of a ship
touching a new world?
Zgodbice so kratke, komaj stran dolge, in vsaka zase celota. Kot opombe h mesecem koledarja recimo. Samo lepše. Bolj duhovite. Nežnejše v svoji neodvitosti. Eni je naslov Lubenično sonce in je o jutrih, ko se prebuja ob neki punci in skozi okno prodirajo sončni žarki. Pri njih je sonce, pravi, vsak dan drugačne barve. Enako je z lubenicami. Od rdečih v ponedeljkih, do rjavih v nedeljah. Najraje ima četrtke, ko so lubenice črne in brezzvočne. Pa zelo sladke. Živel je nekdo, ki je iz takšnih - črnih in brezzvočnih, sestavljal ure, ki so molčale. Naredil je kakšnih 6, 7 molčečih ur in izdihnil, ena pa mu še vedno visi nad grobom (z jabolčne veje in niha v vetru; časa seveda ne meri več). Ko o tem razmišlja, si zavezuje vezalke, pa tudi Pauline se že zbudi. Reče: "Živjo," in si pomane oči. Pove, da gre skuhat zajtrk. In to je to. Zgodba je tako lepa, da bom nocoj z njo spala. Nič ji ne manjka. Če se že sama nobene ne spomnim, imam ob sebi takšne, ki so super družba.
Ni slabo, imeti tak talent.
15%
she tries to get thingsout of men
that she can't get
because she's not
15% prettier
Ali pa tale:
Discovery
The petals of the vagina unfoldlike Christofer Columbus
taking off his shoes.
Is there anything more beautiful
than the bow of a ship
touching a new world?
Zgodbice so kratke, komaj stran dolge, in vsaka zase celota. Kot opombe h mesecem koledarja recimo. Samo lepše. Bolj duhovite. Nežnejše v svoji neodvitosti. Eni je naslov Lubenično sonce in je o jutrih, ko se prebuja ob neki punci in skozi okno prodirajo sončni žarki. Pri njih je sonce, pravi, vsak dan drugačne barve. Enako je z lubenicami. Od rdečih v ponedeljkih, do rjavih v nedeljah. Najraje ima četrtke, ko so lubenice črne in brezzvočne. Pa zelo sladke. Živel je nekdo, ki je iz takšnih - črnih in brezzvočnih, sestavljal ure, ki so molčale. Naredil je kakšnih 6, 7 molčečih ur in izdihnil, ena pa mu še vedno visi nad grobom (z jabolčne veje in niha v vetru; časa seveda ne meri več). Ko o tem razmišlja, si zavezuje vezalke, pa tudi Pauline se že zbudi. Reče: "Živjo," in si pomane oči. Pove, da gre skuhat zajtrk. In to je to. Zgodba je tako lepa, da bom nocoj z njo spala. Nič ji ne manjka. Če se že sama nobene ne spomnim, imam ob sebi takšne, ki so super družba.
Ni slabo, imeti tak talent.
0 Comments:
Objavite komentar
<< Home