nedelja, december 30, 2012

Inštalacija sanjačev


Prebujanje v domači, že dobro uležani postelji, predstavlja neko posebno zavetje, ki ga ceniš samo, kadar imaš rahlo porušen utečeni bivalni ritem; s preseljevanji narodov npr., prenočevanji tu pa tam itd. Današnje jutro je bilo, zdaj je že dopoldne, kot prebujenje v neki zoni beline. Ko sem dvignila ruleto, mi je ostra belina skoraj porezala oči. Prav zamižat sem morala. Slana, megla, gost oblak zaslepljajoče beline, kot da bi jata belih golobov na nebu spletla gosto koprenasto zaveso in jo spustila dol nad strehe naselij, nam pokradla oziroma vanjo kot v mrežo ujela naša očesna zrkla in potem iz njih naredila inštalacijo. Mogoče lovijo le oči zasanjancev, sanjačev. Inštalacija iz oči nam podobnih bi bila najbrž zelo vizualno plodovita.
Pomislila sem tudi, da ne bi mogla živeti v zakajeni hiši. Se pravi, kjer notri kadijo. Ne maram, da se vonj po dimu razleze v zavese, pohištvo, še v stene, da ne govorim v obleke, lase, ne nazadnje v kožo. Bivalni prostori, v katerih se kadi, so polni neke za kratek čas lahko privlačne dekadence, ki pa začne dražit grlo, meni napolni vso glavo in sem od nje zadeta že navsezgodaj. Pa ne na dober način. Na način nečesa temačnega, ki vleče dol, kar ni ravno dobrodošlo. Prostori morajo biti polni zraka, dobro prezračeni, odraz misli, dihanja in ne dima. 
Že leta fantaziram o Maroku, potem pa že zjutraj naletim na tole povezavo, ob kateri se mi osuši grlo. Moje oči se zagotovo enkrat srečajo tudi s podobami te krasne dežele. Mogoče se mi je z njimi prebudila novoletna želja.
Še malo jutranje glasbe. Vasko mi je sicer bolj všeč z zaprtimi usti, lepo na svojem inštrumentu, ta komad pa je vseeno fin. Veselje jih je gledat, ne samo poslušat.


0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home