Nag peteršilj v ustih

V zraku polno bakterij, prav voham jih, ko grem iz knjižnice vsa težka. Nesem tri knjige, sploh ne debele, pa se mi zdi, da imam v torbi še vsaj tri opeke. Najbrž so me bacili deloma že napadli, samo simptomov še ni, razen občutka teže. Težka glava, težke roke, noge in motne oči.

Vzamem tudi Šalamunove Glagole sonca. Ja, včeraj je umrla Maruša Krese, pa sem se med policami spomnila še nanj. Pesem Gobice prav dobro odraža občutje današnjega dne, tudi moje počutje.

Grem delat tahini za humus. Ker lepo zveni in je lahkega okusa. Peteršiljček bom nasekljala na mikromajhne kosce, mu razrezala smoking, kar nag naj bo. Mogoče da tako od sebe še največ.

Ob tejle lahko le še zamižim in se delam breztežno. Namesto rok se mi s trupa dvigajo kot trepalnice tanke ščetine, noge so plavuti iz školjkastih polžkov, med nožnimi prsti pa morska trava, mah in razredčeni spomini.