Meta s perutmi

Meta K. je prijateljica nekoga, ki sem ga imela rada. Enkrat sva jo srečala na busu, midva na eni strani, vmes prehod, ona na drugi, s klobučkom, kot dame na angleških čajankah, z rdečimi lici. Rekla je: "Se opravičujem, ampak moram gledat naravnost naprej, ne vstran, če ne, se mi zvrti, pa še slabo mi postane." Potem je govorila. Lepo in premišljeno. Zdaj imam mislim da prvič pred seboj njeno pesniško zbirko. Naslovila jo je Madeira, listi imajo pozlačene robove. Tomaž Šalamun zadaj pravi, da je njena poezija inteligenta, hitra, njen nektar pa da sije in je suveren. Odprem na strani, kjer piše, da je njena duša mango na Piazza della Fruta. Enkrat je pripovedovala, kako je ob svojih pesniških začetkih rokopise pošiljala v vse obstoječe založbe od Murske Sobote do Kranjske Gore, pa je niso marali, ker je za tiste čase pisala premalo nihilistično; nihilizem je bil takrat in, njena poezija pa je stremela nekam gor, k nebu. Razmišljala je celo, da bi konce pesmi, ki so bili svetli, gladko odsekala. Potem je očitno počasi tudi brez samocenzure doživela zaslužen preboj. Zelo prijetna, preprosta ženska, z dušo, ki res je kot mango (dobro zrel). Onadva se poznata še s časov, ko je Meta delala v Konzorciju, kjer je on včasih sunil kakšno knjigo; to ji je priznal šele naknadno, takrat ni vedela, varnostnikov pa tudi še niso imeli.

Meta je zame krilato bitje. Precej v svojem svetu, vendar zelo lucidna. Še govori kot da bi bila pod kožo ptica.

In Meta pravi: "Dva se s kratkim pogledom spoznata." Prav ima. To je enako možno kot da se dva, ki skupaj živita 60 let, nikoli ne.

V knjigici je v kuverti tudi njeno na roke napisano pismo, vsem nam, ki jo beremo. Prav lepo presenečenje. Šele prej sem ga odkrila; poezije ponavadi ne berem od začetka do konca, ampak poljubno.