Élan vital

Včasih reči potekajo načrtovano, skrbno premišljeno. Po prvem koraku si vse sledi kot zamišljeno, v nadaljnjem poteku ni nobenih skrenitev od začrtanega, deviacij itd.

Včasih pa se vržeš na glavo v globoko ali pa prenizko vodo, pri čemer se ne oziraš na nič, ni ti mar, kaj si kdo misli, niti kako se bo skok končal. Hočeš svoj prav, se česa naučiti na lastni koži, četudi udariš mimo, se potolčeš, pri potopu nimaš dovolj zraka, ali pa te spodaj čaka cela jata piranh. Ne preveriš znamenj, ne pripraviš se na nič. Plavaš, kolikor lahko, greš s tokom, s seboj pa nimaš niti najnujnejše opreme.

Domišljija terja svoj davek. Nevidne reči si od nekod nadenejo kričeče kombinezone, se prerinejo v ospredje in divje napletajo zanke, da bi se vanje ujel; le z ostrimi zobmi jih strgaš. Če imaš okoli popka prirojen kompas, se avantura ponavadi razmeroma dobro konča. Z dna najdeš pot na površje, si pomaneš oči in si rečeš: "Ok. Tamle zakurim ogenj in si spečem mesnato ribo." Po potrebi si zližeš rane. In vonj cipres ob obali že obljublja ...