Vse je stvar ritma

Nekega julijskega dne, predlani, me je Sara, ko sem zaključila delo v Narodni galeriji, z dojenčkom počakala zunaj na stopnicah, v senci. Vsa iz sebe mi pove, kako jo je mimoidoča starka (te se pogosto namesto zase brigajo za vse druge) nadrla, ko je šla z vozičkom s trole, češ, da je nora, ker v taki vročini naokrog vlači otroka in ga muči. Kot da je poleti dojenčke treba zapret v mrzlo klet, mamice pa naj čepijo zraven in jih čuvajo kot mačke mlade, ne pa, da jih vozijo naokrog. Šli smo v tivolsko Čolnarno. V senčki sva se hladili z limonado, mali je zadovoljno spal. Kmalu me od zadaj po hrbtu potreplja še en malček in mi z usti do ušes pred nos pomoli debelo knjigo. Nekaj trenutkov sem rabila, da sem ga prepoznala, polbratca Sarinega dojenčka, zadaj za njim je mahal še njun očka. Shantaram je bilo darilo za moj rojstni dan, njiju je očaral, ker sta oba antropologa, najbrž tudi z antropološkega vidika.

Sara mi je v vozičku prinesla še ene svojih japonk, ker sem bila v službi, ne vem zakaj, v visokih petkah, z njimi pa ne bi šla v Tivoli, pa tudi komaj sem čakala, da jih sezujem. Knjigo sem potem na hitro ošvrknila na troli domov, jo v roke vzela še parkrat zvečer, a se nekako nisva takoj ujeli. Kot vsaka reč ima tudi knjiga svoj čas, ki se ujame z bralčevim, ko je temu tako namenjeno. To je pravzaprav zadeva ritma, ki je prava stvar ob pravem času.

Vmes sem se nanjo večkrat spomnila, nisem pa je več odprla. Ni še bil pravi čas, Shantaram si je očitno počasi pripravljal teren, da me osvoji scela - kot le redko katera. Nikakor nisem ljubiteljica Indije. Imela sem sicer svoje momente, nikoli simpatij, pač pa kar nekaj izkušenj z Indijci. V Londonu sem z njimi živela celo dvakrat, skupaj več kot eno leto, s hindujci in z muslimanskimi Pakistanci. Pa bežno v prejšnji službi, kjer sva se s Saro srečavali z njimi, ona bolj kot jaz; tam smo z njimi imeli precej opravka. K nam so hodili na izobraževalne seminarje, nekateri so v Lj. študirali na posebnih podiplomskih programih, ki smo jih organizarli skupaj z EF in IJS-jem. V glavnem, indijska kultura me nikoli ni privlačila. Ko so vrstniki množično drli v Goo zaradi tega ali onega, sem bila ravnodušna. Ne maram newagerstva, ki se največkrat tesno veže z azijskimi zadevami, sem pa spoznala kar nekaj prijetnih Indijcev. V luči tamkajšnjih dogodkov v zadnjem času, je distanca najbrž še bolj prisotna. Najtežje sem prenašala tiste, ki so tja odvandrali za kak mesec, dva in se nazaj vračali kvazirazsvetljeni, s popolnoma spranimi glavami, pametni ko vrag, v resnici pa bistveno bolj zaslepljeni kot so se tja napotili.

Kakorkoli že. Shantaram nikakor ne sodi med čtiva za nawagerske fanatike. Gre za izjemno obsežen, natančen, domiseln, originalen oris osebne izkušnje nekdanjega heroinskega odvisnika, roparja, zapornika, ki je tja pobegnil in v bombayskih slumih  živel osem let. Tam je ustanovil brezplačno kliniko, se pridružil mafiji, naučil veščin pranja denar in še marsikaj. Subtilen opazovalec, ki mu ne uide nič človeškega, niti nečloveškega. Odličen pustolovski roman, triler, ljubezenska zgodba, vse v enem. Pisec Jonathan Carroll ga je označil za Tisoč in eno noč našega stoletja. Za knjigo, na katero čakaš vse življenje. Vsak, ki ga pusti hladnega, po njegovem ali nima srca ali pa je mrtev človek oziroma je kar oboje, brezsrčni mrtvec. Strinjam se z njim, da ob branju zares uživaš. Vseh 933 strani (v angleščini, preveden še ni) priporočam vsakomur, ki rad bere.

"It's seductive, powerful, complex and blessed with a perfect voice," med drugim zapiše še en pisatelj, Moses Isegawa.