Album prask

Medtem ko se dnevno 
s prevodi
izgubljajo osnovni vzgibi,
si s črnega pulija
s pinceto odstranjujem
mačje dlake.
V klobčič zvita
preštevan iztirjene trenutke,
ki bi v komaj občutno
spremenjeni svetlobi ali tonu glasu
morda lahko zapolnili
spominski album.
Nekdo reče,
da ni časa,
zato pomislim na sladko-grenke
zablode,
ki nase opozorijo le,
če se nenadoma sunkovito 
zasukam v napačno smer
in me nad bokom malo zaskeli.
Kot praske mačjih krempeljcev,
ki počasi zbledijo,
četudi jih nihče ne
popiha.

Sešitja

The Mockingbird and the Hare, Kelly Louise Judd

Bližje ko komu pustiš, globlje segaš.
                                                 V dotikanju neoprijemljivega.
Bolj ko brusiš lasten pogled, širše se ti odstirajo notrine.
                                                                            Tam počiva vse.
Intenzivneje ko čutiš, močneje si polziš iz vajeti.
                                                                 Lepo je biti nepripet. 

----

In še ena lepa Ifijina (I. Zagoričnik):

NOČ

po večerji
posoda pomita
ogenj ugasnjen
ura navita
     v temi z ogrlico
     dišim po jasminu
tik tak
tik tak
     ali ljubi globoko diha
      ali je strah v kaminu

Pretakanja

Meditativni so lahko tudi sprehodi. Zavedno dihanje in stopanje po lužah, najprej spustiš vse noter, še več pa ven. Vdihi in izdihi so nadvse terapevtski; za preganjanje ženskih prenapetosti, pa tudi drugačnih. 

Celjenja

Sočni ženski jeziki, ki nagovarjajo eden drugega. Ifi, prijateljica prijateljice. Sva se enkrat na Mladih levih pogovarjali, kako brhka je pri svojih letih, Ifi. Ne telesu ima nekaj čisto mladega. Razpuščenih las, lepih bokov, z vnučko je takrat prišla. Slučajno sem jo v knjižnjici vzela s police. Enkrat sva jo srečala z bivšim, v kavarni, sama je prišla na čaj. Mi je povedal, kako sta se nekoč, pred davnimi leti, ko je bila še mlada, našla z njenim. V nekem kinu so bili, Ifi in njen pa vsak z ene strani dvorane, z razprtimi rokami v objem; sta se zacelila, kot Platonovi polovički (neceli, dokler se ne stakneta).

KO MI PRIDE TRAVA V UHO

in vse.
ali so te vse čakale. ali so te želele vse.
so objemale.
ta tvoja mesnata. ta močna. ta, ta mehka. ta moja
                                                                     vsa.
pleča. ta trebuh. a ta podolgovat.
ki greš z njim vame. ki se mu vsa odpiram. mu 
                                                   pot polepšam.
jo mehčam. jo gladim.
z mlekom. z gostim, z žametom prozornim
                                                          prekrivam.
ki mu to pot utiram.
ki ga vabim. vsa.
luči prižigam. notri. z njim utripam.
pijem ga, njegov prah.

lepo mi je.
ležati na tebi mi je, ljubi, lepo. na tebi
mi paše.
mi na vse čase.

lej, ta pes laja, samo kadar si ti tukaj.
drugače ga nikoli ne slišim.

Ifigenija Zagoričnik (Krogi in vprašanja, 1981)

Sever : jug

Meglenina preplavlja obris gozda nad mojim oknom, ko se učim grščino. Gr. genitiv mi je zdajle približno tako domač kot potapljač, ki globoko pod morsko gladino išče ostanke potopljenih svetov. Je pa, kot ponavadi, blizu poezija. Slovak Marián Milčák in njegov Opus her(m)eticum.

 Ad Parnassum, P. Klee (1932)

OCEANU SE PRIBLIŽUJEŠ
med oseko, toda v vsaki steklenici
je vedno isti nepopisan
pergament.
Namesto odgovora - samo vprašanja.
Na nebu žari dvozvezdje
smrti in požigalci v notranjosti
varujejo ogenj. Hrepenijo po življenju.
Po svojih sledeh se boš vrnil.
Nič ni stalno, kar izruje
veter. In tako samo kamen
na kamen.
Sprijazniš se, če je jug daleč,
IZBEREŠ SEVER.

Niti

foto: ParkeHarrison, Ariadne's Thread (Gautier's Dream)

Nikomur ne piham v uho,
zbujam se z narobe obrnjenimi
spodnjicami,
v trebuhu 
zategovanje strun
krvavega orkestra,
zgodbe se napletajo
na prste,
ko berem in berem
še več ...
Če se spodaj ne bi pekle
sardele,
ki jih bom izdatno
pošpricala z limono,
bi me mimolet
kateregakoli ptiča
z lahkoto prepričal,
da sem dokončno
zataknjena med oblake.

Razglej se za iztegnjenimi dlanmi

 slikca: Albulena Panduri

Že večkrat sem opazila, da se barva človeških oči neverjetno ujema z barvami zidov, ki nas ščitijo iz ozadij. Rjavo-zeleno-plave-sive, tudi bele. So ljudje z izpitimi očmi. Ko ti jih kdo do konca posrka, so samo še bele. Umazano bele, z vzorci, od dima. Na zidovih so sledi vsega.

Včasih je treba zamižat. Z dlanmi komu skriti pogled. V temi razbrati, kaj piše v očeh. Svetloba je dostikrat preagresivna, razbeli osnovne nagibe, orientacija v temi pa v posameznem trenutku ključna.

Aurelia aurita

ali moon jellyfish (fotka sposojena tule)

Šop lunastih meduz bi vpregla, namesto balonov, da bi me po leni, zmešano zeleni Savi odpeljale v Lajbah. Za vzpodbudo bi jim s prsti v vodi zaigrala mično melodijo.

*** Očitno ideja o letečih meduzah ni zrasla samo na mojem zeljniku; z izumom se poigravajo tudi znanstveniki.

Prebitja

Vrane skušajo prebiti temne oblake od spodaj, sonce od zgoraj. Obojim uspeva. Ples z oblaki. Kava na balkonu v pižami; morda že od drugega tedna naprej ne bo več tako. Jutra v službi, skrivaje pred mrazom. Če dobiš službo, kjer ti ni treba zanikovati izobrazbe, je zahtevana, in otrokom pomagaš pri učenju, tudi sam prebiješ določene dogme. So prebitja malo sorodna s prabitji, prabitjo? Lahko da. Ker malo spominjajo na ples, so mi všeč.

 naslikal: Αλέκος Φασιανός

PLES

Dokler ni znano nič zanesljivega,
ker ni signalov, ki bi prispeli,

dokler Zemlja še zmeraj ni taka,
kot so bili doslej bližnji in daljni planeti,

dokler ni ne duha ne sluha
o drugih travah, ki bi se jim klanjal veter,
o drugih okronanih drevesih,
drugih živalih, izpričanih, kot so naše,

dokler ni odmeva, razen domorodnega,
ki bi znal govoriti o zlogih,

dokler ni novic
o boljših ali slabših Mozartih,
Platonih ali Edisonih,

dokler lahko naši zločini
tekmujejo med seboj,

dokler naša dobrota
še ni primerljiva z nobeno drugo
in je izjemna celo v svoji nepopolnosti,

dokler naše glave, polne utvar,
veljajo za edine glave, polne utvar,

dokler, se zdi, da samo izpod našega ustnega neba
prihajajo kričeče tožbe -

se počutimo kot gostje,
s častmi sprejeti na gasilskem plesu,
plešimo po taktu vaške godbe
in naj se nam zdi,
da smo na gala plesni zabavi.

Ne vem, kako je z drugimi,
a meni to zadošča
za srečo in nesrečo:

neznan odročen kraj,
kjer zvezde voščijo lahko noč
in nepomenljivo mežikajo
proti njemu.

W. Szymborska, Trenutek, 2005

Kompozicije

Sončni žarki počaši penetrirajo megleno kopreno. Morda imajo tam zgoraj komponista, ki jim odmerja intenziteto in določa smer, hitrost zasvajanja pokrajin. Ko skozi drevesne veje zlezejo do vrtov, travnikov, mešajo naravni ritem rastlinstva; sredi januarja je vse že popkih.

Ne bi se pritoževala, če zimo preskočimo in se prepustimo pomladanskim razvajanjem. Sonce že zjutraj poboža po licih, vratu, če ni ovit s šalom, po prstih, da se predramijo, ne samo zbudijo.

Močno lepo je tudi popoldansko prevešanje v večerno zarjo. Prelivanje toplih tonov nad gorami. Glasba, ki jo toniranje iztisne iz sebe. Prisluhniti ji je treba zelo nadrobno. Skladatelj je en sam - za sonce, ki poraja barvne in melodične tone, ko obrisi hribov lezejo med oblake in je meja med zemljo in nebom vse bolj nerazločna.

vizualija: Angela Petsis, Abundance

Panjska

Mrzle prste imam.
Namesto vroče kopeli,
brenčanje čebel v blazinicah;
obdarijo me s cvetnim prahom.
Zaplapolam z dlanjo, 
pomigam, da
spojim zrnca, 
utekočinim toplino.
Ko se zbodem,
kaplje medu
spravim v kroglico
na prstanu.
Hranim ga zate.
 

Zvezdolov

 ... neuspešen, sama mi je padla v dlan. Spravila jo bom pod povšter, jo vso noč grela, jutri pa pokukam, če že ima mlade. Lepo bi bilo, če se posipajo vzdolž rjuhe; zvezdnato nebo pod seboj.

ᶴ*ᶴ

 

Razlita zelenina pod zadimljeni hribi. Brleča tišina in popki v dežju.

Impro: sredi kulis

naslikal Ilya Zomb

Vestni ljudje že vrtijo kuhovnice, nabrušeni noži sekljajo zelenjavo za juho, plavuti rib, natrtih z dišavami, nič več ne migajo. Soseda je slekla pulover, v majici brez rokavov zraven še okrašene smrekce že lep čas goni sobno kolo ~ z razgledom na hribe. Krpica med ženskimi prsti briše stekleno polico pod ogledalom v kopalnici, v ozadju ji Uršula in njeni fantje s pesmijo razgibavajo dnevno uravnoteženje. Zgoraj diši po čistilih, na stopnišču pa iz kuhinje po jabolčnem kompotu s slivami in limono. Tistih nekaj dežnikov zunaj na pločniku se zdi na poti brez smeri. Neodločnih korakov jih nekam vodijo.
Malo kasneje bom razpela svoj dežnik s pikami in ga peljala na vrt. Počepnila bom in iz razmočene zemlje potegnila rahlo uvel radič, z mislimi pri pesmih nadvse nežne Poljakinje. Njenim verzom bi, ko si jih kdo vzame, kot gentleman stare šole odpirala vrata in okna. Da se ne bi poškodovali. 

ŽIVLJENJE ZDAJ IN TU

Življenje zdaj in tu.
Predstava brez vaje.
Telo brez pomerjanja.
Glava brez preudarka.

Ne poznam vloge,
ki jo igram.
Vem le, da je moja, nezamenljiva.

Kar sredi odra moram ugibati,
kaj se v igri dogaja.

Slabo sem pripravljena na čast življenja,
težko prenašam vsiljeni ritem dogodkov.
Improviziram, čeprav se mi improvizacija upira.
Na vsakem koraku se spotikam ob tujost stvari.
Moj življenjski slog diši po provinci.
Moji nagoni so diletanstvo.
Trema, ki me opravičuje, me le še bolj ponižuje.
Olajševalne okoliščine se mi zdijo okrutne.

Ne da se preklicati kretenj, besed,
zvezde še niso preštete,
značaj je ko plašč, ki ga do kraja zapenjam gredoč -
takšne so žalostne posledice tega hitenja.

Ko bi vsaj eno sredo zvadila pravi čas
ali vsaj en četrtek lahko ponovila!
Pa se že bliža petek s scenarijem, ki mi ni znan.
Je to pošteno? sprašujem
(s hripavim glasom,
saj se še odkašljati nisem mogla za zaveso).

Varljiva je misel, da gre samo za površen izpit,
ki ga opravljam v začasnih prostorih. Ne.
Stojim sredi kulis in vidim, kako so solidne.
Preseneča me preciznost vseh rekvizitov.
Varljiva naprava se suče že lep čas.
Prižgane so celo najbolj oddaljene meglenice.
Oh, sploh ne dvomim, da je to premiera.
In naj storim karkoli,
za vedno se bo spremenilo v to, kar sem storila.

W. Szymborska (Semenj čudežev)

Sledi

 

vizuala: Angela Petsis, Treatise on Flight

Eden mojih staršev je štirikoten.

To se zgodi, če odraščaš 
med ozkimi izbami
brez psov in mačk.
Simpatično se mi zdi,
ko pride pome
in govoriva o športu.
O tistih, ki bi morali
biti zaslužni za svoje discipline,
veliko potu in mišic so jim
namenili.
Ko govori,
poslušam in se na 
ramenu tipam za
štirikotnimi sledmi.
Nisem prepričana,
da sva v sorodu;
pri meni je vse zaobljeno.
S košaro agrumov
me spet vleče k morju.