Impro: sredi kulis

naslikal Ilya Zomb

Vestni ljudje že vrtijo kuhovnice, nabrušeni noži sekljajo zelenjavo za juho, plavuti rib, natrtih z dišavami, nič več ne migajo. Soseda je slekla pulover, v majici brez rokavov zraven še okrašene smrekce že lep čas goni sobno kolo ~ z razgledom na hribe. Krpica med ženskimi prsti briše stekleno polico pod ogledalom v kopalnici, v ozadju ji Uršula in njeni fantje s pesmijo razgibavajo dnevno uravnoteženje. Zgoraj diši po čistilih, na stopnišču pa iz kuhinje po jabolčnem kompotu s slivami in limono. Tistih nekaj dežnikov zunaj na pločniku se zdi na poti brez smeri. Neodločnih korakov jih nekam vodijo.
Malo kasneje bom razpela svoj dežnik s pikami in ga peljala na vrt. Počepnila bom in iz razmočene zemlje potegnila rahlo uvel radič, z mislimi pri pesmih nadvse nežne Poljakinje. Njenim verzom bi, ko si jih kdo vzame, kot gentleman stare šole odpirala vrata in okna. Da se ne bi poškodovali. 

ŽIVLJENJE ZDAJ IN TU

Življenje zdaj in tu.
Predstava brez vaje.
Telo brez pomerjanja.
Glava brez preudarka.

Ne poznam vloge,
ki jo igram.
Vem le, da je moja, nezamenljiva.

Kar sredi odra moram ugibati,
kaj se v igri dogaja.

Slabo sem pripravljena na čast življenja,
težko prenašam vsiljeni ritem dogodkov.
Improviziram, čeprav se mi improvizacija upira.
Na vsakem koraku se spotikam ob tujost stvari.
Moj življenjski slog diši po provinci.
Moji nagoni so diletanstvo.
Trema, ki me opravičuje, me le še bolj ponižuje.
Olajševalne okoliščine se mi zdijo okrutne.

Ne da se preklicati kretenj, besed,
zvezde še niso preštete,
značaj je ko plašč, ki ga do kraja zapenjam gredoč -
takšne so žalostne posledice tega hitenja.

Ko bi vsaj eno sredo zvadila pravi čas
ali vsaj en četrtek lahko ponovila!
Pa se že bliža petek s scenarijem, ki mi ni znan.
Je to pošteno? sprašujem
(s hripavim glasom,
saj se še odkašljati nisem mogla za zaveso).

Varljiva je misel, da gre samo za površen izpit,
ki ga opravljam v začasnih prostorih. Ne.
Stojim sredi kulis in vidim, kako so solidne.
Preseneča me preciznost vseh rekvizitov.
Varljiva naprava se suče že lep čas.
Prižgane so celo najbolj oddaljene meglenice.
Oh, sploh ne dvomim, da je to premiera.
In naj storim karkoli,
za vedno se bo spremenilo v to, kar sem storila.

W. Szymborska (Semenj čudežev)