Laterna Magika

Ko čisto narahlo žmuriš skozi trepalnice, zasijejo nekateri že rahlo zamegljeni spomini.

Med pospravljanjem knjižnih polic sem našla dve poštempljani vstopnici za Laterno Magiko.
Vem, da sem tistega večera prvič in edinkrat oblekla staro črno oblekco, posuto s steklenimi kamenčki. Tončka mi jo je dala; ko je bila še mlada, se je rada bleščala. Stare ženice zdaj morda ni več med nami, žal ne vem.

Impresivna dvorana, na odru natrenirani plesalci, gib na gib, brezbesedje.

Med predstavo sem opazovala spremljevalčeve roke, sproščeno negibne so mirovale na naslonjalu. Toplina med prsti, skoraj čarobno, pa ni nosil cilindra. Ko sem se od strani naslonila na njegov vrat, je skozi nosnice vame vdrla še ena predstava, predstava v predstavi. Nekaj prikritosti sem zaslutila. Skrivnosti, ki naj to tudi ostanejo.

Bil je magičen večer. Stekleni kamenčki so zrcalili sij temnordečkastega neba.