sobota, december 28, 2013

Hribovitja in žad



Sinoči so mi pritegnile pozornost vrstice Botha Strauβa:

Le jezik sam lahko na čuten, partikularen, ne-historičen način vsebuje preteklost, prah časov, jezik, ki je po svojem poreklu iz del bruhajoči jezik, torej tak, ki prihaja iz stopnjevane zavesti in ki ustvarja novo stopnjevano zavest. To je mogoče globlji smisel maternega jezika. V tujem jeziku te ne nosi jeziku lasten spomin.


Συμφωνώ (Symfo̱nó̱); se lahko še lepše reče "strinjam se"?

In še: Zajeti pričujočo občost, ki jo lahko prebereš v laseh ženske, zgolj medtem, ko skupaj čakata pri semaforju, to terja ravno tako silovito razprostrtje čudi in duha kot iskanje izgubljenega časa. Zahtevalo bi Prousta upričujočevanja, da bi začutil in zajel celotno razsežnost prisotnosti, ki je nikoli ni bilo in ki je le za trajanje spoznanja. Predpostavljalo bi: izgubljeno zavest izgubljenega časa. In ko bi bilo to delo dokončano, bi se opisano umeščalo v izgubljeno razdobje časa, ki ne bi pripadalo ne preteklosti ne sedanjosti, le metodi  dočakovanja samega. Potem bi bil absolutni ne-spomin za vse čase postavljen v svet.

Koliko prostranosti človek vendarle lahko prenese? 

S svetilke nad posteljo že leta nad mano bdi žadovo oko z Japonske; kadarkoli prižgem luč, trzne. 


Vsak prenosni telefon ima svoj polnilec, mi imamo noč. V polsnu se polnimo. Imamo tudi jutra, ko v istem vzvalovijo nova kožnata obzorja.

Za vsakim hribom prejkoslej priteče voda.

P.S. Vsak je lep, kadar mu je lepo.

"Rečeno pa je tudi, da je vsak dan v neposrednem razmerju do Sonca. Lepota je neposredna." B. Strauβ


0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home