sreda, december 25, 2013

Gospodične s krili in cirkusne poti


Večerni sprehod v dežju na božični večer, vse razsvetljeno, cirkuška vpadljivost, odraz človeške psihedeličnosti.
Ko zavijaš v ovinke, ti ni treba vklapljati smerokaznih luči, utripa že tako z vseh strani.
Samo bledo rumene lučke nad vhodi v hiše so mi všeč, pričarajo nekaj svetega.
Toplo je bilo, kot ob morju. Rahel vetrič.
Otroci so že spali. Namesto njih sem prisluškovala zgodbicam, ki so mi od nekod prifrfotale na ušesna mešička, malo požgečkale, se skozi bobnič prihulile še bolj noter, v glavo. Kot dežne kaplje so bile, le da se niso posušile, ampak napletale nekaj svojega. Nisem jih razumela, njihova tekstura pa mi je bila všeč. *Voda je bolj ženski element od ognja, pravi Bachelard v eseju o imaginaciji snovi.

Je čas za čarovnijo? Guillaume Apollinaire bi pritrdil. Piscu so se okna odpirala kot pomaranče, lepi sadeži svetlobe. Nekatere njegove pesmi je težko razbrati, ker so risbe; pesmi se tudi gleda.



Tu so še iranske metuljaste gospodične, kot jih je poimenoval Shadi Ghadirian, fotograf; pajkove mreže, ki jih spletajo, simbolizirajo njihov položaj v družbi. Pletilje si utirajo pot k svetlobi, kjer bodo lahko razprle peruti in svobodno odletele. Mislim, da bi jih s ptičje perspektive presenetile mnoge poti, ki si jih človeštvo pod pretvezo svobodnjaštva utira že od pamtiveka. Mogoče bi si celo zaželele nazaj v svoje brloge, k oknom, svoji kvački in zastrtim perspektivam. 


0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home