Barcelonski flair

Danes bi bila v Berceloni. Do večera, ali pa do jutri, ker je zvečer gotovo kje na ulici kak fin improvizirani koncert, ko te prime, da zaplešeš, si z neznanimi obrazi deliš kozarec vina, dva. Bolj toplo je kot tu in tam zlahka pozabiš nase, se zliješ z odtenki Mediterana, ki preplavijo telo in duha. Čez dan bi bila v Gaudijevi Segradi. Ogledala bi si vse tiste nore skulpture, ki rastejo ena v drugo, ti gomazijo pred očmi kot podmorske prikazni, da se ti zavrti v glavi.

Mogoče bi komu povedala za pesem Laure Salomon, na katero se sempatja spomnim. O besedi katedraljenje, ki jo je nekoč uporabil njen ljubimec in je bila zanjo smejoči se otroci, zato je z njim hotela zbežat; po tem spodrsljaju sta oba morala v zapor, ljubimec se je poročil z žensko, ona pa z besedami. No, jaz bi se danes z Barcelono, ali pa z Gaudijevim duhom, ki jo prežema. Obema bi ostala zvesta na veke vekov. Amen.