Mimogrede

Po dolgem času prebiram Feove pisarije, še glasba je priložena. Pa kako pismo pride, no, mail, iz Leipziga s toplimi željami.

Ko Feo piše o ljubezni, so zraven oči. Iz srca skozi oči, iz oči v svet potujemo. Z očmi po svetu in v ljudi. Potovanja, ki včasih veliko obetajo, ali pa vzbujajo slabo vest; kot da ni prav, da potuješ in se razgleduješ, če pa se človeškost utaplja v gnevu ...

ENA LJUBEZNIŠKA

tedajci pa v očeh začutim
imaginarne trne
od akacije

ki oko razlije
in lice orosi
                  
                     s krvjo

(I. Volarič, Četverovprega za njene sanje)

..............

in še

LJUBEZEN

mokri ocean
spi v tvojem očesu
in pol vesolja
(I. V., Kratkice, 2000)