Kolaž 2010 (in še od prej): popoldanske večernice

(tudi meni sveti, četudi v ušesu)

~Kar ni hotelo skopneti in drugo leto ne bo več ujeto~

PESEM PASME PALMA

*

rad s tabo
rezljam potankosti
ti skrijem nasmešek,
ko si od
paradižnika,
po tvoji roki
pridem do
oblike srca

*

prsti so najlažji,
saj vedrijo
površino bitij

*

ma ti si eno moje čudo,
bi te objemal, tam kjer mi ne pustiš,
namesto balona bi ti dal plastični ocvirk,
mastil bi te z binoklom,
te posadil na tricikel,
posul z fascikli FBI-ja,
te preizkušal na posebej učinkoviti natezalnici,
kjer bi vpila: ti teslo,
poglej desno;
samo zaradi tvojih bradavičk je vse to,
poplave, štorklje in slaščičarne,
vmes pa še podočnjaki na paši,
ker mi pašeš zares

*

tako bi še pošklocal slikco
in naredil pikco,
pa me zadržjuje, da bi
čakal na večer, in morda
prisluhnil tvoji sliškosti,
tako, se mi zdi, se v ruščini
poudari drobceno sliškom malo!
mi je bilo všeč tako reči,
tudi ušesa rada večerjajo

*

si mi v petek pripovedovala, kako si tam v podhodu slikala otroke in ljudi,
potem pa, tako za sproti, narediš sliko, na kateri si verjetno najbolj
naličim,
kako se "imam" ob tebi, s teboj in se zdim samemu sebi malo čuden, dobro, še
s tvojo kapco, ampak kot v nobenem kraju ali obdobju nekako; a sem te prvič,
ko sem te gledal, tudi tako gledal, a te vedno tako gledam?

*

sem te poskusil "spoznavati" po tem, kar te obdaja, a je to možno le po posameznostih, po celoti pa težje - lega glavnika recimo, ki si ga slučajno položila tja, mi govori o tebi bolj kot pa drevo, ki ga skoz gledaš, in ti je bližje. obleke v omari so kot bi mene recimo zaprla v neko lopo, tebi se njena vrata sproti odpirajo. in luč na mizi je kot kip, ki sveti, morda priklicuje neko prisotnost. postelja brez tebe mi prinaša neko nežno prijaznost, pa knjige se malo pritožujejo nad svojo težo. kot bi se šel skrivalnico s tabo, te iščem med predmeti

---

Ravno se ubadam s spajanjem razlike med bergsonovskim spominom in percepcijo, njegovim dualizmom, ki je pravzaprav monizem in mi je blizu. Spomin po njegovem zleze v percepcijo in tudi percepcija si vselej pomaga z spominom. Zraven se vpletetajo še intuitivnost in trajanje, realnost spremembe. Jutranje čtivo skratka, za ob kavi, če ni nobene druge literature :) in je naenkrat tudi že skorajda čas kosila.


Pa srečno vse novo, tistim, ki pomotoma zaidejo na moje prijazno špikališče. V bistvu sploh ni bodeče, ah, pojmovanja ...

Varekai

Lepo je, ko decembra prav nagajivo leze sonce v oči.

Med vožnjo z vlakom opazujem prazna, bela polja, ko pokrajinske razglednice zasenči ljubek otroški glas. Ozrem se okoli sebe, par sedežev nasproti sedi mala deklica, štiri leta bi ji prisodila, mogoče pet, in nekaj riše. Prekrasne oranžne lase ima, razkošno dolge in goste ter porcelanasto belo polt. Medtem ko očku razlaga, da mu bo narisala žival, ki ne grize, opazim prikupno škrbino, najbrž ji je pred kratkim miška odnesla zobek. Na drugi strani se mularija pogovarja, kako grozno je, da šestnajstletnica, s katero je eden od fantinov prevaral svojo punco, ne ve, s kom je noseča, ker je v enem večeru seksala s štirimi. Rdečelaska se ne da motit, vneto riše svoje živali, ki ne grizejo.

Stara mama mi je za novo leto podarila ribico - glinasti relief, ki izpolni tri želje. Ljudje:živali:umetnost. Včeraj sem na tv-ju občudovala cirkuško predstavo Varekai, stara mama je dogajanje samo ošvrknila in rekla: "Kakšne spake!" Zanimivo, kako se človeški domet za dojemanje lepega oblikuje skozi vse, čemur smo izpostavljeni, še bolj pa glede na percepcijske kapacitete, ki jih razvijamo sami, mislim, da celo neodvisno od tega, kar nas obdaja. Raven naših perceptivnih zmožnosti je še bolj raznolika od okušalnih brbončic na jezikih, ali pa tipalnih na koži.

Danes se navdušujem nad Ryanom McGinleyem. Stara mama bi se zgražala nad podobami, ki jih ovekoveča, rdečelasa punčka pa bi bila nad njimi očarana, sem prepričana. Nekaj prvinskega je, kar priteguje otroško domišljijo in odvrača starostno. Mi, nekje vmes, smo tisti, ki gradimo mostove med obojimi, z otroškim pogledom naivne kjerkolišnosti in slutnjo ugašanja, ki nam sempatja že brije v hrbet.

Zadnji človek (v antagoniji s Camusovim Prvim čl.)

Sprašujem se, kje so še ljudje. Napeto oprezam, da bi uzrla še zadnjega človeka, medtem ko mimo drvijo trume hibdridnih bitij, ki niso niti ljudje niti živali, na čelu jih izdaja stigma razčlovečenja. Sprašujem se tudi, kaj je narobe z mojimi očmi, da s pogledom iz dneva v dan potujem mimo mnogih (ki so kot zabrisane panorame med vožnjo z vlakom), slika je medla, nič jasnega, presunljivega ne prekine toka brezobličnih obrazov, ki ne pripovedujejo nobene zgodbe. Duhamorna scena.

S sodelavko v trgovini čakava v vrsti pred blagajno, ko se pred naju vrine mladenič, ki se mu zdi, da bi se bilo v redu pridružiti najinemu kramljanju. Ona sprašuje, kaj bi očetu otroka, ki ga bo povila čez nekaj mesecev, podarila za novo leto. Same stalno fantaziramo, kaj vse bi imele, idej tisoč in več, oni malokrat. Poba pred nama meni nič tebi nič pribije, pri čemer se mu zdi, da je z rokava povlekel pikovega asa: "Kako knjigo o seksu. Magari leposlovno, ne moreš zgrešit." Mislim, da je temu še nekaj pridal, ampak ga nisva več poslušali, ker sva bili zaposleni s spogledovanjem, ki je povedal več kot bi lahko odgovor, naj se briga zase, od kod mu, da naju zanima njegovo mnenje in kaj mu je, da sklepa po sebi - oz. ne vem komu že, saj ne ve nič o njima ... Ob tem sem pomislila, da je kljub bebavosti in vsiljivem pristopu pravzaprav nekdo, o katerem vsaj lahko podam neko sodbo, četudi negativno. Daleč smo prišli, da se zapomnimo takih in podobnih obskurnosti mimoidočih netaktnežev.

Spet sem pri Sartru, ki piše, kako mu je že kot otroku fantazija impromptu zamenjala dušo, se vanj naselila, ga obsedla, se ga demonično polastila in stresala kot češpljevo drevo. "Hajd na konja! Bil sem kobila in jezdec hkrati, jahajoč in jahan sem v norem diru drvel prek goličav, prah, prek sobe, od vrat do okna". So jezdece dandanes popolnoma nadomestili ne-umni divjaki z jeklenimi stroji in praznih obrazov, ki se jih v najboljšem primeru demonično prilašča kaka sintetična muzika, kri po telesu pa požene pogled na silikonsko nabuhlost in osladno žensko hihitanje, neumorno pinkponkaško odgovarjanje, če je treba tudi večkrat na dan, z: "Dobro sem, zelo fajn, ti?", na vprašanje: "Kako si?", ker je govoriti o nečem, to namreč še nekaj ni, hud napor? Malo karikiram, dosti pa ne.

Mimogrede, Sartre je bil med drugim tisti, ki je trdil, da sta tako pisanje kot branje sredstvi za približanje svobodi in obvladanju subjektivnosti. In da človek je, kar naredi iz sebe. Torej, strojni hibrid, človek pod krinko (zato tako težko opazen?), ali karkoli že.

Dobro je, ko nas kaj stresa kot češpljevo drevo. Vendar tisto kaj mora biti nekaj, kar pa ni karkoli. Tudi demoni so boljša družba od strojno praznih hibridov, ki se ravnajo po navodilih, od katerih ne odstopajo, če že, pa udarijo tako zelo mimo, da nas strese kvečjemu srh, ki nima nič skupnega s sočnostjo in pečkatostjo, s katerima bi stregli drugim, če bi nas stresalo kot češpljeva drevesa.

Sestavljanke

Vsak dan je sestavljen. Iz opravil, pogovorov, zaužitega, še najbolj pa ga tvorijo misli, neizrečene. Vsaka neizrečenost je oblaček, ki sestavlja naše dnevno nebo. Po nebu se orientiramo. Nebo je ogledalo, ki nam kaže smeri. Smeri so poti, ki prečijo ena drugo, skupno jih privlači nek cilj. Cilji se spreminjajo, si medsebojno kradejo smotre, ki so smerokazi - zelene mežikajoče se oči. V očeh je navdih, dnevno-nočna pesem, ki tudi med spanjem sestavlja svetove. Vsak med njimi živi, kadar mehko oblačje zeleni sredi belega poligona mišljenih reči.

(nek dan, sestavljen iz Kosovelove Vozil sem sem, Bergsonove intuitivnosti, Sartovih Besed, Eliassonovega "Tretjega projekta" , razbeljenega sonca in sončnih mandarin)

Filmček: http://www.jjfilm.dk/produktioner/kunst/olafur_eliasson/

S. K.: iz Vozil sem se

Rdeči oblaki so se odtrgali

mi od srca,

videl sem jih,

šel za njimi

preko sveta.

Večerne kalkulacije

Dobro nam gre, ko mleto kavo spravimo v hladilnik, namesto v omaro in bi prespali jutra, vsaj kadar po okenskih policah potrkavajo dežne kaplje. Ko namesto luči gorijo svečke z aromo Indije in kadar knjige, zaprte, vseeno sporočajo, pesmi, odprte, pa poganjajo misli v nočni tek.

December

Čaka na nas iz zasede,
tam onstran, kjer se nekaj
izgublja v izrecni končnosti.

Med hribčki snega iščemo vsak svoj vrh,
obsijan v temi (na kakšnem se kdaj
s kom za hip srečamo).

Nekje v telesu odprt prostor,
kamor bi radi spravili lastne črke.

Krivulje nekoga drugega se vrinjajo vmes,
ko nas nosi menstrualna nezainteresiranost.

Po čelu žgače tečna volnena kapa.

Zanima me, kako je danes v Pragi.
In v Parizu.
Katere lutke bodo zvečer skakljale po odru
in skozi katere rolete, zeleno ali belo odškrabane,
bodo od znotraj na cesto najbolj prosevale zgodbe.