Rdeča armada

Polcentimetrski črno-rdeči vojački, oboroženi od glave do peta, tik ob popku bijejo neusmiljeno podkožno bitko. Prvi dan se obramba po stari navadi zavaruje s čeladami. Pritisk izzivalcev je močan. Strgajo se iz vajeti in jih bombandirajo s kosi jetrc. Ko šibkejši omagani na kolenih moledujejo za svoja življenja, srditeži napadejo s sulicami in brcami. Žrtve popadajo, le nekaj izjem še trepeta s plapolajočimi belimi zastavami nad glavami. Čaka jih finalni obračun po nekajdnevnem mikasteju. V temni kotanji po obračunu ne posije sonce, temveč napadalci odpro še zadnje ventile in premagane curkoma preženejo na hladno, kjer v brutalni dnevni belini oslepijo in podležejo mikrobom.

Salutiram.

fotka

Kje se lahko pofočkam?

Vstopanja, čelni in bočni trki, izstopanja.
Klecanja. Angažiranost. Blokade. Dir. Težko prehodne ovire.
Krč.
Kozmična lepota samobitnosti – s srcem na baterije.
Odboj.
Kdo ga mara, če ni popoln?!
Popolnost, krhkejša od stekla.
Svarilo: lomljivo!
Frustracija utečenosti, misel dobi zalet, najgladkeje steče, a crkuje brez zastojev. Izdih.
Tehtanja znotraj abstrakcije ravnovesja. Potrebno – moteče.
Odljudnost, na trepalnicah ragljanje družabnosti.
Postodnošajska praznina. Nazaj k sebi, vase.
Paralelna pretakanja, tvoje postaja moje.
Zabrisljive meje.
Eksistencialna rampa, ugasnjen svetilnik.
Na obzorju nekaj čistega.
Gibčnost hlapa kaplje.
Zavajajoč odblesk sonca razsekava enostranskost vidljivosti.
Mamljive privlačnosti, navidezni eklekticizem.
Zasopli kot psi z izsušenimi goltanci.
Patetika patološkega pomanjkanja.
Fantazmagorično ujetništvo na nitki.
Tarzanstvo na vozlih bodečih lestencev.

Simptomatika? Zlomljeni ritmi miniranja umotvorne beračije.
Ošiljeni svinčnik prebada mehko radirko. Z blazinicami kazalcev zabrisujemo madeže, luknjice se ne zarasejo.
Tesna stebla za precejanje svetlobe.
Prerešetano mlečno steklo za filtriranje mišljenjske kondicije.
Nedokončana lepljenka.

Motion: denied

A whisperer: »Click your tongues twice
when you are ready to move on.«
The wayward humankind only munches
and twitches of irregularity.

The scarlet night is lucid.

Ognjen obroč

Vedno bolj me zanima zgodovina - pojasnjevanje minulega - razbiranje šifrirane preteklosti - reinterpretiranja, osnovana na raziskovanjih - nadgrajevanja in ponovna, neizogibna razluščevanja. Budnost duha, vzdraženost živcev, ki jih ne pomiri nikakršno maziljenje. Ko še ničesar nisem vedela o Heraklitu iz Efeza, mi ga je omenil zoritveni tovariš - v zvezi s spremembo kot edino stalnostjo, introm Indie Arie, album Voyage to India.

»The only thing constant in this world is change,« poje. "To je vedel že Heraklit," reče ZT.

Z užitkom berem Realejevo Zgodovino antične filozofije, ki obravnava tudi temačnega strica; Heraklit, ljubi praded, upam, da ti tudi po smrti »vse teče« in da ogenj še ni / nikoli ne bo ugasnil. Harmonija nasprotij je, kot pravi: »Življenje, ki živi iz smrti gorljivega«.

razmeglimo ignoranco, vsak glas šteje

Ko ostaneš brez besed ...

Podpišite peticijo.

Hvala Gaji.

filozofija kot soba z velikimi okni, ki se stalno prezračuje

Če bi se namaškarala, bi bila Marquis de Sade.

Niti ene izvirne maske nisem videla. Verjetno ima profesor prav, ko opaža, da pust natihem izumira. Niti tradicionalna rajanja niso prepričljivo razigrana, res pa je tudi to, kakor pravi, da se je dandanes maškarada razpotegnila v sleherni dan. Vsak je lahko zase ali komurkoli klovn, kadar mu pade na pamet, katerikoli dan v tednu se lahko udeležiš kake zabave v takšnem in drugačnem kostumu, zato nas datum, namenjen posebej temu, ne gane najbolj. Spet končamo z Bakhtinom. Jaz v mislih še z Artaudom (tudi njega bom lahko obdelala v okviru seminarja – fleksibilnost in zračnost iz področja filozofije me naravnost navdušujeta, vse paše oz. je tudi zaželjeno --- k Descartesovim Meditacijam gre Hrabalova Prebučna samota, filozofija + leposlovje, k Nietzschejevemu Rojstvu Pina Bausch, filozofija + sodobni ples npr.) in, malo izven konteksta, Brookovim Praznim prostorom. Igra. Ni vse, kar počnemo, tudi ko smo najbolj nezlagani – recimo temu svobodni znotraj in zunaj svoje kletke, pravzaprav zgolj ena od vlog? Najplemenitejša, ki jo redko igramo, zato ji pripisujemo izredno kredibilnost, nadizkustveno moč in še kaj.

Za lahko noč bi se šla igro Marat-Sade.

Točna in pripravljena

Ponoči sem se odzvala na profesorjevo skrivno vabilo. Razvoj dogodkov me je tako izčrpal, da se že ves dan silim študirati - v smislu protiutežnega gibanja, a ne gre. Sama trivia in še več trivie.

V zaključeno družbo sem bila povabljena na pogrebu. Ne spomnim se, od koga smo se poslavljali, plastično pa pred seboj vidim s kremšnitami in tiramisuji obložene mize na pogrebščini. O žalovanju ne duha ne sluha, ljudje so se gnetli okrog sladic in futrali drug drugega. Iz tega se je razvila igra »nahrani svojega soseda«. Bodi nežen z njim in poskrbi, da ne ostane lačen (je bil moto, ki se ga je nekdo mimogrede spomnil). Ko torej z rokavicami na prstih karseda z občutkom nekomu v usta tlačim rumeno kremo in ga kljub pazljivosti napacam pod nosom, spoznam profesorja. Nebrzdano se mi smeji, uživa v igri. Opravičim se in se obrnem na drugo stran, kjer čakajo druga odprta usta. Profesor mi v žep naskrivaj vtakne listek, na katerem piše: PRAV TAM - ŠE NOCOJ - BODI TOČNA IN PRIPRAVLJENA. Ne vem, kdaj se je končala pogrebščina in kdaj začel shod. Čas je preklapljal med prej in potem, nadrealistična transcendenca.

Naenkrat sem prav tam, očitno točna in pripravljena. Križajoči hodniki, polni ljudi. Sprehajam se med njimi in iščem gostitelja. Pompozno prikoraka, zamaskiran, v spremstvu varnostnikov s čeladami. Nekaj se pripravlja. Razdelijo nam pamflete, pisave ne prepoznam. Začne se nagovor, smrtna tišina. Določi nam šifrirane koordinate operacije, katere naj se lotimo v skupinah. Nikogar ne poznam. Profesor mi pomežikne na daleč, dvignem roko, vprašanja se mi zastavljajo kot po tekočem traku. S prstom čez ustnice me utiša in reče, da je od nas odvisna prihodnost in da nam popolnoma zaupa. Razdelijo nam gumijaste škornje in piščalke okrog vratu, da se ne bi izgubili. Nekdo odrine zapahe vrat in prepuščeni smo temni noči.

Obračam se nazaj, rada bi ga vprašala, kaj se dogaja, kaj počnem med temi ljudmi. Nekdo me prime za roko in že v škornjih gomazimo po močvirnatem polju. Luna ne nebu riše koncentrične kroge, po katerih se vodja moje skupine orientira. Profesorja ni med nami. Škornji me blazno nervirajo, ihtavo si jih sezujem in do kolen zabredem v prepojeno zemljo. Nekdo zapiska na piščal. Pred mano se pojavi profesor, zmajuje z glavo in brez besed nad menoj izrazi nezadovoljstvo. Naloži me na štoporamo, ostali iz moje skupine naju krohotaje izžvižgajo. Ko jim pokažem jezik, v luninem soju opazim, da sem pod prevelikim ribiškim predpasnikom popolnoma gola in povsem blatna. Z stopali zatipam suha tla šele v betonskem podhodu, kjer za kazen dobim veliko črno in malo prozorno vrečko. Takole mi jih je napel: »Napisal sem, da bodi pripravljena. Preprosto nočeš sodelovati. S prozorno svojeglavostjo ne boš nikoli doktorirala. Z malo vrečko si zaščiti prste in prični z delom. Pričakujem, da se vrneš, ko pobereš vse smeti. Začni s cigaretnimi ogorki in praznimi škatlami kondomov. Poberi tudi vse steklene razbitine in pazi, da se ne urežeš - nisem dežurna medicinska služba. Če te zebe, ti lahko posodim ženine žabe.« Scagano odklonim skrbno ponudbo in se podam na sizifovsko pot. Podhod je zasut z odpadki; ko napolnim črno vrečo, mi izpod stropa prileti nova in tako dalje.

Zjutraj, ko mi zvoni ura za k frizerju, si najprej povoham roke. Ne smrdijo po polivinilu. Ob postelji stoji par čistih gumijastih škornjev.

Šmorn

Spet se smilim sama sebi in se nalivam s kavo, ker sem morala ob 5:30 vstati. Ne opomorem si, četudi grem spat že pred enajsto. Ko ura zjutraj zazvoni, se mi zdi, da me zvezano z jekleno verigo na silo s toplega vlečejo na dvorišče pred iglu. Koža spi naprej, pečejo me oči, frizura ne uboga ... Na avtobusu kinkam kot teloh, še nepripravljen na pomlad, šofer nažiga neko šundovsko žensko cviljenje.

V kokonu zaplavam po Miklošičevi, nič ne vidim, ko pri enem od kioskov nek možakar, brez dvoma še od včeraj, v slow-mo posnetku izvede proti meni nekakšen lastovičji skok. Sam sebi se zdi zabaven in čaka na aplavz.
Ob pol osmih je po Ljubljani na cesti že veliko ljudi, nekateri sploh niso videti zaspani. Čudim se in čudim.

Na faksu polmiže odtavam do prvega kavomata, ki mi v plastično skodelico napljuva rjavkasto brozgo, niti malo podobno beli kavi. Poskusim, izpljunem nazaj, vržem. Poskusim znova, tokrat instant cappuccino, popolnoma ista pesem. Punčke v kanglicah skuhajo okusnejšo - iz deževnice, z dodatkom peska in blata.

Grščina se malo zavleče, nadaljujemo kar v profesorjevem kabinetu, tistih nekaj, kar nas še vztraja, potem skoraj eno uro čakam pred oddelčno knjižnico, odpira se šele ob 10h. Grem po tretjo, tokrat okusnejšo kavo, zbudim oddelčni računalnik, ki se najprej na dolgo preteguje in milo piska, kakor da bi zehal. Tajnik Matjaž mi pove username. Cobiss pravi, da ima na voljo dva primerka Simbolne logike, ki se je hočem-nočem moram lotiti čimprej, močno pa dvomim, da se spoprijateljiva. Analitična fil. ni zame, čeprav bi si (ji) rada dala priložnost; občudujem namreč ljudi, ki jim analitska metodologija ubogljivo služi in si potihem prigovarjam, da morda obstaja možnost, da v sebi oživim tisti 1 % afinitete do formalnega mišljenja. Delam se, da čakanje izkoriščam za domačo nalogo, a v resnici le nekaj brkljam. Pride zaspana izposojevalka knjig, skoraj vsak dan jo obiščem, dobro že poznam njeno hojo in glas. Diši po lip glossu. Izročim ji signaturo, malo pomisli in potihem pove, da je ni. »Kako, da ne? Dva izvoda naj bi bila.« Odkimava in vztraja pri svojem, kakor včeraj za Klasike daoizma, ki naj bi jih tudi imeli. Očitno se precej knjig izgubi, stare še posebej. Lep hudič. Ker logike nisem rezervirala v NUKu, to pomeni, da se mi obeta še najmanj 45 nadaljnih minut čakanja. Krasno.

Opravim vsaj eno dobro delo; na hodniku srečam profesorja in ga v imenu razreda prepričam, da za en teden prestavi kolokvij, za katerega naj bi predelali trilijon literature - v praksi skoraj nemogoča naloga, čeprav pravi, da sploh ni zahteven in če bi malo večkrat zašli na njegova predavanja - problematičen je neugoden termin, nam pa niti brati ne bi bilo treba. Ob tem se seveda nasmiham, tisti, ki poznajo prof. Kalana, najbrž vejo zakaj.

Enivej, napotim se do NUKa. Ceste so že povsem budne, avtomobili med sabo in s pešci komunicirajo na tretjo potenco, marsikdo na pločniku ne zeha več, sprehajalci psov naredijo prostor mamicam z vozički, najzanesljivejšim napovedovalkam pomladi. Mimogrede, se zavedam, da je tale popis povsem suhoparen in breztežen, paše mi tipkati z zravnanim hrbtom in vratom oz. podaljševanje minut pred študijem. Zasuta sem z obveznostmi; trije kolokviji, seminarska, dva jezika ...

Klasiki daoizma me že čakajo, Logiko pa bo gospodična za pultom naročila, a res ne bo prej kot v 45. minutah. Tega ne razumem povsem; štirje uslužbenci na delovnem mestu, ena sama čakalka na drugi strani, pa ni mogoče, da bi kdo skočil po knjigo, v katerokoli nadstropje že. »Taka so pravila,« sicer ne izgovori mlada ženska, njen naveličan pogled je morda malo zgovornejši. Ima me, da bi ji kakšno zabrusila. Ta odnos me pogosto pogreje.

S klasiki daoizma sedem za mizo, prelistam brošurico z novo izdanimi knjigami, prebrati moram tole, in pokličem Sašo, sinologinjo, ki ve, kako se izgovori Lao Zi (laodz – »dz« z jezikom pod zobmi, na dental, če v kitajščini temu tudi tako rečejo). Ko nekaj minut klepetava, mi navidez simpatičem možakar izza bojne črte namigne, da se v izposojevalnici ne sme govoriti po telefonu. Je čudno, da me čitalnice spominjajo na zapuščene katedrale, ali celo grobnice?!

Ko mine že nekaj več kot pol ure, ponovno stopim k ženski, ki izžareva virozo formalizma, še kar me gleda mrtvo nezainteresirano in odljudno, ja, naslednjič ji lahko rečem vsaj to, da bi bilo delo z ljudmi lahko tudi prijetno; vprašam samo, če je knjiga morda že na voljo. Malo pogleda, ponovim svoj priimek in ja, seveda me že čaka. Da bi mi to povedala, sedela sem 3 metre stran, seveda ni več njena pristojnost. Stisnem zobe.

Zunaj se je ogrelo, vse živahno čeblja. Med potjo preberem nekaj o Ivi Babić, supermami. Tudi prav. Zelo dobro pleše na pleh muziko.

Samo še uhane si snamem, se preoblečem v udobno trenirko in si spustim še kakšen komad. Ob 14:00 sem se docela zbudila. Če je kdo ob tem zapisu zaspal, smo izenačeni. 1 : 0 zame. In spiralne sanje!

+ Razmišljam tudi, na kakšen način oz. s čim bi se lahko udeležila tegale. Zelo mamljivo, prijetno s koristnim. Ambicija po strukturiranem življenju, temu reče Mornar. Čas nas kreira kot ve in zna, bi rekla sama. Čedalje bolj pogrešaš, česar nikoli nisi imel.

Demonsko razpetje

»Torej ta s tem temnim, morilskim pogledom, ta, ki tu hodi v črnem, to nisem jaz. V meni ni nobenega demonizma, rad imam knedlike z zeljem. Tudi Casanova nisem, a se mi ne ljubi več dopovedovati ženskam tega, naj živijo v tej veri ... Nobena ne ve, da sem vse življenje hotel imeti hišico z divjo trto in vrtičkom in s takšno ženico, ki zaliva solato in kliče: »Atek, kosilo!« ali »Kdaj prideš?«
L. Aškenazy, Demon – Čas nespečnosti, kratka češka proza

Stara kamnita hiška ob omorski cesti. Stik avtomobilskih koles z od dežja razmočenim cestiščem se sliši, kot da bi tristo smučarskih tekačev po asfaltu tekmovalno lovilo prvo jutranjo zarjo. Zatohla soba za goste, v kateri prebiva duh gostoljubja in nekaj neprezračenih dek v kredenci s patiniranim ogledalom. Postelja, velika kot družinski bazen. Radiator odbrenči zadnje zdihljaje, zrak je ogret. Na boku leže razmišljam, čemu se tekačem tako mudi v melanholično jutro. Fino je, da je noč tokrat dolga. In spodobno neplanirana. Da sva obležala že ob devetih zvečer. Njegov trebuh mi kot mala prožna ponjava skoraj z vsakih dihom poskakuje po hrbtu. Neumoren klokot. V snu in skoraj neslišnem smrčanju svojo toplo dlan potisne pod moje spodnjice ter čisto narahlo z njo kot z lupino školjke iz sviloprejkinih niti naredi pokrov rodnemu ustju. Da ne zmočim njegovega spanca, kapljam navznoter. Od preusmerjanja deročih tokov me zapeče v prsih. Gospodična prometni miličnik z belo zastavico usmerja sokovni kaos, dokler orošena od teže mraka trudno ne zamiži. Tekači omagajo, pospijo po obcestnih jarkih. Začutim mrzla kljunčka dveh šoj, vsak zagrabi za eno zapestje in me razpne čez križ februarske noči.

pisan na kožo

Ginko. Nisem vedela, kaj to je, niti besede nisem poznala. Ginko se slovensko reče azijskemu ginsengu. Ginseng poznam po ekstraktih, ki jih reklamirajo v zvezi z raznimi kozmetičnimi vabami, v lekarni pa ga v kapsulah ponujajo za zaščito imunskega sistema, za življenjsko moč ... Ne bi rada zbolela, že par let nisem podlegla nobenemu virusu, čutim pa bolečine v udih, kot da bi imela muskelfiber, vonj se mi je čudno izostril in malo sem omotična. Me prav zanima, če je ginko vsaj toliko zanesljiv, kolikor smešno ime ima. Priporočajo ga tudi za koncentracijo pri študiju.

Ko že ravno o azijskih skušnjavah; od vseh prisegam samo na eno kozmetično znamko, ki res nikoli ne razočara in jo zvesto uporabljam že najmanj deset let. Bionsen. Deodorant je res izjemen, zelo prijetnega vonja in obstojen, velikokrat so me že vprašali, kateri parfum uporabljam, ko dišim samo po Bionsenu. Tudi gel za tuširanje je eden boljših, kar jih je, verjetno pa gre pri teh rečeh za neko kompatibilnost vonja in sestavin s tipom kože in čutili. Bionsen je pisan na mojo in zadovolji čutilo za vonj.

stvarjenje brez čarovniške paličice

Želim si, da bi znala ljudi spreminjati v majhne, lahke in čim manj opazne predmete, kakršne lahko nosiš po žepih, jih obesiš na usnjeno vrvico okrog vratu, vpleteš v lase, skriješ pod rob elastike kakšnega oblačila, ali pa jih stiskaš v dlani, da se skoraj zlomijo.

Fino bi bilo, ko bi bili vsaj toliko versatibilni, da bi jih po potrebi kje na samem z dotikom lahko spremenila nazaj v prvotno, se pravi človeško obliko in se z njimi menila, karkoli že bi se mi meniti bilo. Prav pogrešam jih, nekatere ljudi. Rada bi se prihulila vanje, v njihove najzasebnejše misli, tako, da ne bi vedeli, da jim jih berem. Ko bi postali prenaporni, bi jih s pogledom začarala nazaj v kamenčke, frnikule, umetno cvetje, jabolčne krhlje; slednje bi ob hudi lakoti tudi pojedla. Ljudje za enkratno uporabo. Ko se jih naveličaš, jih mirno požvečiš.

Še dobro, da je toliko zgovornih knjig. Za družbo. Ko začno izgubljati naboj, jih odložiš in počakaš, da se zanimanje zanje povrne, če ne, jih nikoli več ne odpreš. Ampak knjiga vendarle ni enakovredna človeški družbi. Tista bitja, s katerimi bi najraje prijateljevala, si prikrojim za sodelavce duha. Tudi metafizična povezovanja obrodijo sadove. Manj razločne morda, a tako pač je; najdragocenejša izkustva niso vedno čutna. Svojevrstnost sublimnih odnosov je tudi v tem, da kolikor doprinašajo, ponavadi tudi brez opozorila jemljejo.

Meditativna iniciacija

Naučila sem se hoditi. Nikoli ni prepozno, čas se vedno greje v rokavu. Tudi če kdaj naredim izpit in mi kdo kupi avto, bom še vedno rada hodila. V hrib pozimi, ko že vse cveti. Žafrani in teloh se v razmočeni zemlji igrajo rast. Srečam velikega psa z rdečimi tacami, lastnica ga krega, ker naj bi se, trapec, nekje porezal. »Saj sploh ni kri,« ga pohvali s trepljanjem. »V kakšno barvo neki si pa stopil, kaj?« Pes jo gleda v oči, ponosno zalaja. Z vrha hriba se v sončnih dneh pahljačasto razpre gosto naseljena dolina. Strehe hiš različnih barv in oblik kot orientalske tapiserije, sem in tja pokrite z belimi lisami. Svež zrak potuje skozi dihala. Poslušam volčje zavijanje psov od spodaj in topotanje pohodniških palic po asfaltu, nekdo prihaja. Nazaj grede med spustom stiskam stegenske mišice. Ubogajo. Ko se sonce skrije, okoli ušes zabrije hlad. Kaplje toplega potu za vratom pivna mehak šal. Pripravljena sem na Meditacije. Morda se z Descartesom le spoprijateljiva. Včasih sem na mašilna vprašanja kako si odgovarjala z sem, hvala.

»Kaj sem torej? Misleča stvar. Kaj je to? Stvar, ki dvomi, ume, zatrjuje, hoče, noče, si tudi predstavlja in čuti.
Zares ni malo, če vse to spada k meni!«

fotka

večerne zabeležke tipa KIM (=keep in mind)

Pozabljanje je po Nietzscheju življenjski pogoj duha. "Le s pomočjo pozabe dobi duh možnost popolne prenove, sposobnost, vse videti s svežimi očmi, tako da se tisto, kar je od nekdaj poznano, s tem, kar je prvič videno, staplja v večplastno enotnost." (ravno danes sem prijateljici povedala, da sem se znebila motečega zaspančka v očesu, ki mi je predolgo zastiral pogled)

"Isto pa velja za pojem TAKT. S taktom mislimo določeno občutljivost in čutečnost za položaje in ravnanje v njih, za katere nimamo nobenega znanja na podlagi občih načel. Zato k taktu bistveno sodita neizrečenost in neizrekljivost. Nekaj lahko povemo taktno. Vendar bo to vedno pomenilo, da nekaj taktno zamolčimo in pustimo neizrečeno, in netaktno je izgovoriti to, kar je treba zamolčati. Zamolčati pa ne pomeni: pogledati stran, temveč imeti pred očmi tako, da se v to ne zaletimo, temveč gremo mimo tega. Zato takt pomaga pri ohranjanju razdalje. Izogiba se spotakljivosti, vsiljivosti in kršenju intimnosti kake osebe."
- - - ob tejle vzgojni se po lisičje nasmiham; zveni sicer smiselno in lirično. taktičnost v praksi je pa tudi ples, muzika, slikanje, igra, pisanje, jezikanje ... povsod gre za upoštevanje nekih notranjih zapovedi ... seveda pa se vmeša zraven tudi drznost, stvari (in sebe) obračamo na glavo, v akrobatsko kontra-pozicijo, takrat nastaja eksperimentalna misel in njen posledični izraz, ki ne upošteva klasične metrike ... nastopi kreativnost z vsemi svojimi muhami ... izmisli si prosti verz, ne upošteva nobenega »je treba« ...

pa lahko noč, če je kdo z mano ... ponoči se marsikaj razjasni, dvojna katarza – oko brez zaspančkov kot pnevmatični brisalci očistijo še besede ...

Sladko spoznanje

»Tole bi bilo za vas,« pravijo.
Prav imajo.

Konfrontacija z Resnico in metodo. Plodonosnost na obzorju.

»Spraviti se sam s seboj, spoznati samega sebe v drugobiti. / Teoretska omika vodi onkraj tega, kar človek neposredno ve in izkuša. Je v tem, da se nauči pustiti veljati tudi drugo in najti obča stališča, da bi dojel stvar, »objektivno v njeni svobodi« in brez sebičnega interesa. / V tujem prepoznati lastno, postati v njem domač(en) – to je temeljno gibanje duha, katerega bit je le vrnitev k samemu sebi iz drugobiti.«

Branje. Lekcija številka 1: Dotik le ni edino možno približanje. Percipiranje »v afektu« vse pomeša. Vznemirjenost si prej ali slej poišče smerokaze. Ravnotežnostni spust, obkladek, dva, sestop in zbranejše vrvohodstvo. Ko nekaj malega izveš, se zaveš, koliko zares še ne veš. Desetka za popotnico je dovoljšen kompas. Bonbonček za zainteresirane.