Razgledi

Tudi filmi pridejo na vrsto, ko si sam. Meni je škoda časa, ko sem z nekom, za gledanje filmov, čeprav je to zgolj navada. Lahko bi bilo čisto fajn, v dvoje. Nekdo mi je enkrat razlagal obratno, da jih sam ne more gledat, v dvoje pa zelo rad. Stvar navade torej.

Na sošolkinem USB-jčku je tudi Kieslowski in Dvojno Veronikino življenje, ki sem ga sicer že gledala, a ga pozabila ravno prav, da sem si ga lahko zavrtela še enkrat. Skoraj do konca (včasih se je dobro pustiti v dvomu glede koncev – zaključki lahko zacementirajo zgodbe). Poetika Kieslowskega je sploh edinstvena, zasanjana in pregledna v svoji počasnosti, nezaganjanju. Prelivajoča se kot dobro umišljeni roman, vznemirljiva za možgane, ker pove malo premalo, namesto preveč. Barve, Preisnerjeva glasbena podlaga, podobe mest in krajev, ki smo se jih že dotikali, jih ovohavali, prečesali naprej in nazaj, tu ali tam, ali pa nekje drugje. Veronikina slutnja, da na svetu ni sama, kot grandiozen občutek, ki večino verjetno spreleti sem in tja, kadar smo bolj pozitivno uravnani. -Pa ne bi zdaj o vsebini.- Jutranji pogled skozi moje okno je kot snet s tega filma. Preliva se z razgledom Kieslowskega, čeprav ni filmski. Kaj sploh je filmsko? Tisto, kar znamo prezentirati, kar nas dovolj močno zaznamuje, ali pa samo zdrami in bi to po naši predlogi utegnilo zavdati drugim. Ki na podoben način gledajo, čutijo, mislijo, ali pa tudi ne. Že sem se ujela v globoko fascinacijo nad mišljenjem ali percepcijo, ki sploh ni podobna moji. Ki je celo nasprotna moji, z zorišča tam čez, onstran, pri čemer je ravno v tem lahko neka sorodnost. Misliti, da ti je nekaj tuje, ki te vendarle uspe nagovoriti. V tem se skriva bližina, malo bolj rafinirane vrste, ki še bolj vabi.

Jesensko listje, smrčava, poteptana trava. Zemlja, težka in lena, po kateri se neutrudno vlečejo deževniki, in nosi zgodbe. Nam prisluškuje, pa ničesar ne izda. Grmički, ki spominjajo na zen budistično rastje, pa to niso. So čisto lepo obrobno-ljubljanskega porekla. Sorodnosti. V glavi zaigra Preisnerjeva glasba, posnetek po spominu s filma. Zamižim. In sem povsod.

NEBO nad nami

Pisanje je nekaj, kar počnemo, ko smo sami. (in seveda, ko si priborimo svojo sobo, Virginia).
Mislim v zelo dobesednem smislu sami.
Oddvojeni od drugega, ker drugače ne more biti.
Nebo nad Berlinom. Pogovor lepe artistke s trapeza in angela v človeški obliki. Zdi se ji, da sije nova luna. Biti osamljen ji pomeni spet biti cel. Cel ob nekom, ali cel brez nekoga?
Odkar ljudje nismo več hermafroditi, smo, platonsko rečeno, v iskanju svojih polovic. Ampak tem polovicam, kar smo, ni usojeno, da bi bile cele. Kadar se po srečnem naključju združijo, od nekod nanje potihoma preži razpolovljenje. Stremi brezkompromisno kot orel in si slastno liže kljun.
Zdaj smo čas, malo kasneje le še trenutek, snet z niza celjenja. Nove lune odločitev sijejo drugače. Temno vijolično. Morda zgolj zato, ker je pred nami nov dan. Morda dovolj jasen, da tudi v noči ne bomo potrebovali svetlo razžarjene lune.

Na vrhu Hradčanov, baročne Prage, je sijalo kot da ne more nikoli nehati.