Dream a little dream ( ... of me)

I woke up in the golden middle of this immense park, in the cushions among piles of fallen leaves and half-naked trees which play the piano early in the morning with their long branches, very gently, when grey sky winks at me kindly. Cosily shrouded with many warm shades of the autumn, leaves more delicate than downy eider-downs and blankets. Stripnaked, a cathartic feeling of awakening with the nature patronizingly kisses my forehead. My eyes shut humbly. Sunday morning, primeval round dance, my palms, leafy figures and bird's wings forming the late October chainlet of dreams and my body blazes as if every newborn thought lights an orange flame under my chest.

(ne)odpornost

Danes, si mislim, razumem moške, ki okrog flankirajo z dolgonogimi, silikonsko-prsatimi blondinkami in čez katere pogosto vratolomno pljuvamo ter se zgražamo nad njihovo ozkotirnostjo. Namesto angelskih čuvajev, ki naj bi jih varovali ob ramenih, v hlačah nosijo trdo orožje, ki njihove noči vodi v zakotno mesenost. Valjajo se po Njenih (ja, it's a she) stranskih poteh, opazujejo, vohajo, plenijo.

Ko samo pomislim na njegove bledo vijolične ustnice, mesnate fige, ko z njimi zagode tisti komaj slišen predpotresni mmm in pogleda s strani, da me zbode v trebuhu, zalije pod njim in sem, četudi sita iskanja vsebine, ki je ni, pripravljena na volume 2. Za trenutek se še pokaram, se v ogledalu zasmejim sama sebi in že odfrči usnjen rdeč štrik, ki na bokih veže kavbojke (ko ne najdem primernejšega pasu), njegovi prsti se samozavestno sprehodijo po moji topli žemljici in takrat nič več ne mislim, prepustim se užitku, se odprem proti nebu in je, kar je. Česar ni, naj glodajo drugi. Podobni mali cukrčki najbrž izpodrivajo selektivnost pri moških, tudi ko sklenejo, da se je bodo držali za rob krila. Ko ženska polnokrvno našobi svoje ustnice, se zapeljivo nasmehne, virtuozno prekriža noge, vabljivo izboči rit ... Čisto malo je dovolj. Takrat jih ne zanima kdo jih čaka doma, kakšne posledice sledijo ali o čem vse bi se z gospodično mično dalo meniti.

Surrealistično

Zunaj žari pravljična, medeno rumena svetloba. Večeri se in rumeno seva skozi redek zrak, ki se lenobno spušča skozi sredine reže. Zamolkla meglica me spominja na The Weather Project Olafura Eliassona, ki je leta 2003 čudovito zaznamoval londonsko Tate Modern in se mi pogosto pretaka po spominu zaradi svoje magične intenzitete. Ko sem takrat stopila v galerijsko preddverje oziroma v razsežno nekdanjo turbinsko halo, je vame puhnila rahla mistična oblačnost, ki je dominirala med viiiiiiiisokimi stenami galerije, muzeja, karkoli TM že je. Občutek zunanjosti se je mešal z notranjostjo, znotraj ujeto vreme, ukleščeno v mirovanje kot da bi nekdo zajezil čas, pritisnil gumb pause. Strop je nadomestilo ogromno ogledalo, v katerem si se videl iz pekla, dejanska oddaljenost tla : strop je izgubila realne dimenzije, oblivala me je zmeda, močna dezorientacija, premikala sem se počasi, previdno, da ne bi padla skozi kak krhek oblak še nižje, nekam drugam. Slepeča krogla pod vrhom stavbe se je neonsko bleščala kot sonce, skoraj dovolj blizu, da bi se je dotaknila. Monofrekventne luči, ki se običajno uporabljajo za ulično razsvetljavo, izpuhtevajo svetlobo izredno ozkih frekvenc, da se barv, razen rumene in črne, skoraj ne vidi, zato rišejo nekakšno prostrano, dvobarvno ozračje. Občutek je bil izreden, srhljivo nedoločljiv, nestabilen in grotesken. Zazeblo me je do kosti in obenem vzemirljalo, da sem na hrbtu začutila topel curek potu. Simbioza med nelagodjem in ugodjem je kot morje. Neukrotljiva dinamika, stalna transformacija. Všeč mi je silovitost izkušenj, ki se ukoreninijo v spomin in me vsake toliko zazibljejo v čas pred zdajšnjostjo; magdalenice ...

DERAILED

Tiny patterns we hold on to
Daily
To purblindly follow inaudible
Shipshape
Alphabetical word order
Like breathing
Sensing
Loving the fresh scent of washed hair
Indulgence of velvet skin caressing hidden thoughts
Then a touch of the unknown
Pierces through our compound
And the System collapses
Like dominoes

Sometimes a breeze of a promise does it
Sometimes a playful smile

When we least expect it
Those dark, solid eyes smack
Our scribbled schedule
Pull us in
And we better start swimming in them
Or sink

So little it takes
For us
To derail
Into obscure

Danes sem najmanj trikrat že pomislila, da bi kaj napisala, pa ne gre in siljenje ni smiselno. Boli me glava, pravzaprav oči; kot da bi imela v levem očesu veliko muho, ki ves čas nekaj teži in izpod čela se ji hoče pridružiti še ostanek roja mušjih nadlegovalcev. Pobarvala sem si lase, na temnejše, ker se mi rdeča grdo izpira in sem po nekaj pranjih vsa rjasta.

No, zato je včasih bolje, da se vzdržim pisalne navade in vam prizanesem s pusto banalnostjo. Krivim vreme ;-)

Mogoče bom imela drug teden (postvikendaško navdahnjena) delitveno malho založeno s pikantnostmi ~ obeti so utripajoči.

Poslušam prepojeno muziko, srkam kavo, v meni vse brenči ... Danes sem frfotava kot da bi zajahla prvi pomladni dan. Ne morem se zbrati, med hojo domov sem se ustrašila, da mi bodo hlače zdrsnile pod boke, ker sem prej plesala kot hodila. Belly dancing se razpihuje v meni tja izpod stegen do ramen. Šla bi v gozd, pa moram prekmalu nazaj v teater. Mogoče bi me šprint izsušil, čeprav se ne pritožujem; mi je všeč ta neobvladljivost. V trebuhu mi že ves dan igra orkester metuljev in v grlu čebljajo lastovke. Bliža se sobota. Napoveduje jasnino, ki me ziblje v ekstazo. Želeti si in celo doživeti! Pravi, da bo izpolnil vse moje fantazije. Ne govoričimo takih ponavadi me?

Nek globok, v žamet ovit glas mi doni nad ritjo. Kolena se šibijo pod težo njegove moškosti. Polzim ~

Anaïs Nin. Ne vem točno, če me njeno pisanje ravno navdušuje, ne bi rekla, me pa na svojstven način vznemiri, zdrami. Ne pusti me ravnodušne kot mnogo drugih. Nekaj medeničnega nosi na okrašenih steblih črk in simbolike.

»To, kar je popisovala Anaïs, je sukus življenja. Ljubezen in vse te reči okoli nje. Formalno? Saj vidite: čisti deskripcionizem, kakor pač popisuje človek, ki v sebi nosi poezijo ...« piše v epilogu njenih Ptičk in Venerine delte. V tem se najdem. Včasih si grem na živce z vso to nabuhlo opisnostjo, ampak ja, v sebi pač nosim poezijo, ki se negibna zapisuje nekje v shrambi in čaka na svoj čas, ko vanjo vlijem osebnost, dušo in tudi izgled. Detajli se mi ves čas sukajo pred očmi, proučujem drobne šive, ki držijo skupaj misli, se bratijo skozi domišljijo, rastejo, se drstijo in slejkoprej spolzijo skozi blazinice prstov, naprej. Tipkovnica, svinčnik, barve, karkoli je pri roki. Neke vrste scenografija. Proces, kot rojstvo.

In mogoče se zato pogosto lotim, vsaj na videz, kake neumnosti, ki je nihče ne odobrava, ne podpira. Ker z opazovanjem, doživljanjem, z izkušnjami bogatim svojo poetičnost. Domišljija dobiva nove razsežnosti, neusmiljeno hlepi po širjenju, prodiranju ven, drugam, še bolj v izvor začetne ideje, na njeno hrbtno stran. Križkraž. Kontradikcije kot osnovni, sestavni del iskanja. S poti zaide vsak, nič hudega. Ko najbolj iščem varnost, zabredem v popoln nered in nestabilnost. Ko iščem globino, se drsam po zaledenelih plitvinah. Ko hočem popiti vsebino, ližem obliko. Taka sem. Vsaj polovico časa sama svoj nasprotnik. Drugi ali se me privadijo in sprejmejo ali zavračajo. Vmesnih postaj ni, če že, so kratkotrajne. Zanimivo mi je vse to: kaj koga privlači, začara, naveže na, priklene, zadrži, odriva ... Tako različni smo si in obenem tako podobni, samo drobci nas delijo na mavrične ljudi in uniformirance. Eni nosimo rožičasto spodnje perilo s pentljami in cofki, drugi samo črn in bel bombaž, za popestritev kvečjemu še sivo in temno modro. Tretji so povsem goli. Danes sem na primer Lucija Zlobec, jutri Zala Breznik, ostali ste pa vse vmes.

Bujno

Če zamižim, slišim delikatno melodijo, ki jo razprta dlan komponira med drsenjem po gladini temnega morja.
Rahljanje tišine, ki odmeva v trebuhu.
Jesenska sprehajalniška barvitost še vedno diši po morju, po slani koži, žejnih brisačah.
Po barkaških izletih, pečenih ribah, vročih licih, prežganih ustnicah.
Zlatorjave polti vseh odtenkov so podobne jesenskemu listju, po katerem se valjajo razposajeni psi, preden zapadejo v zimsko lenobnost.
Čas.
Sezone.
Repertoarne ljubezni, skrivnosti, ki se odvijajo v mraku pod nevihtnimi oblaki ...
In vedno kak sveže zamešen plan, ki toplo vzhaja.
Napeto-obljubljajoča pričakovanja, ki nas vodijo v zimzeleno.
Rada bi se oblekla v vijolične čipke in si nikoli več odstrigla las.
Svojo bledo polt bi za vedno premazala z barvo medu, nohte bi si pustila lakirati vsak dan drugače.
In enkrat, ko bo sonce spet v zenitu, se bom dala po vsem telesu poslikati s kano in bom razstavni eksponat orientekspresa.

... tasty ...

www.vivemaria.de

www.pussydeluxe.de

Na tv-ju (zdolgočasenka, ki se mora – tudi hoče, a odlaša - zares posvetiti plesu, da ne bo, če že ni, upam da je vsaj ozdravljivo, postala dežurna zasvojenka s pc-jem in, to manjkrat, s televizijskimi bedastočami) sem prej videla fanta, ne, ni nikakršen holivudski »nadčlovek«, fant pač, ki očarljivo nosi nekaj tistega, ob čemer se še punca kot sem jaz, zamisli in zahrepeni po ljubečem, zdravem odnosu, partnerstvu. Nekdo, ki ni samo ali mamljivo zapeljiv ali vzbuja pozornost z inteligenco, svojostjo, ampak je vse to in najbrž veliko več, torej formula za nekoga, ob katerem bi se bilo lepo zbujati, ga sooblikovati, deliti. Harmonija. No, kot da sem tole samo šepetaje razmišljala. Ja, tudi šepetam si včasih. Me je ravno zadnjič, na poti od nekod, ena punčka z zanimanjem opazovala in sem potrebovala kar nekaj časa, da sem dojela, kaj jo je zanimalo. Samogovori.

p r a z n a

kakšen dan je tako
enostavno
zavožen
plitev
nesramno raven
da me mrazi
njegova bledost

trepalnica v njem
sem kot kosmata brada
nekega zanemarjenega
obraza

neenakomerno razklana lupina
ubitega jajca

nizam vtise
delčke občutkov
malomarno
nepopolna
s hrupnimi zvonci v glavi
mavrico v trebuhu
in dvema ropotuljama v dlaneh

nekaj bi rada naznanila
povedala kaj zvenečega

škrpeta zala
bo nocoj bridko
zajokala

Strdki

Vonj po dojenčkih, ki ga je danes s seboj prinesla Vesna (tudi dojenčka samega, spečo štruco angelskega spokoja), me je predramil iz dopoldanskega daydreaminga, kjer sem kje na toplem, v vseh ozirih. Potem njen simpatičen nasmeh, materinska zapolnjenost naše Piaf, Edith Piaf. Na njej je nekaj življenjsko ganljivega; še ko se nisva poznali in je sproščeno korakala po stopniščih s sendvičem v roki, ali polnozrnatim rogljičem, mi je bila všeč. Ko je lani prejela nagrado na Borštnikovem srečanju, sem se smejala z njo. Nekje iz mrakobnega podzemlja, kamor odtekajo naše potlačene zmote in se strjujejo v črno oglje, je zažarel daljen spomin. Pometena preteklost tli, posušene solze so njeni popki. Podzemlje ni mrvo, kje pa.

Branko nas je pogostil s cordobskimi slaščicami. Medenjakom podobne tradicionalne sladkarije, polnjene in oblite s figami, karamelo ... Mmm. V Argentini bi bila, ja, z veseljem. Bom vsaj kako argentinsko buklo vzela v roke v bližnji prihodnosti, da bom še bolj neuslišano sanjarila in ne samo vživljaje razpletala popotne dogodivščine drugih. Mogoče mi zelo manjka tudi tega, že dolgo se nisem podala na pot v "džunglo".

Lep, čist dan. Nova obleka, zmečkanka, ki jo je Jana dobila v Gioii, jaz pa jo bom morda spretneje skombinirala in tudi nosila (čeprav je ona tekstilno kreativnejša, praktičnejša, oblikovalka pač), za zraven še ročno izdelan uhan, eden - all goes, še vedno zadržano zbolevanje (zelo pristransko), po vaji, kjer se nam je pridružilo nekaj novih obrazov, odlična kava sredi ulice, v gostišču, ki je v središču Kranja že od nekdaj, pa mu nikoli nisem posvetila pozornosti, danes nama je z Jano zasijalo pred očmi v vsej svoji sončnosti. Stilne starinske mizice in stoli, v pozdrav šopek travniškega cvetja na mizi. Navdušeni, kot tudi psici L&L, ki sta se uživaško nastavljali toplemu soncu. Vse smo se počutile morsko, kot da bi sedele vsaj na Tartinijevem trgu. Nekaj pisanja, drobnih odločitev, kaj užitnega za v usta, crkljanje ... Torek pač.

Vivat!

Prej me je nekdo vprašal kaj me vzburja. Naravnost. Par sekund tišine. Sama namreč zelo rada pičim s kakšno zašiljeno, ko pa kdo mene, vsaj za trenutek obnemim. Ok, naj razmislim. Nočem da zveni preveč konformno in neizpodbitno; kot se tudi barvni odtenki pod različno jakostjo svetlobe pač prelivajo, rdeče je lahko krvavo, vinsko – mahagoni, škrlat ... Intenziteta. Ja. Če zelo posplošim, intenziteta me prepriča. Ko je nekdo pri stvari, se ji posveti z vso svojo bitjo. Nobene medlosti, površne nezavzetosti, malodušja. Prizadevnost. Zdaj mi misli uhajajo na poln okus čokolade (pms), voljnost, žametnost. Ne maram negotovih, polovičnih namer ... Zadovoljen je z odgovorom, preplašen mogoče. Mogoče je njegova najljubša beseda, ker lahko pomeni DA in NE.

Swift

he drives a rocket plane without his extremities
fuel moistens his eyes
he marches between planets
and he floats

asking him for a little love
is asking him to powerfully take-off
he is spasmodically divided
among the shiny stars & earthy daisies
but his touch shifts us all to the other side

he is cosmic
in violating temporal foundations
and feminine order

when he gets thirsty
he gulps peachy kisses
we blow at him

versatile projectile
blazing swiftness

P m s

Ena najtežavnejših nadlog ženščadi. Vsak mesec nas obišče (razen seveda, če ga v nas ne prehiti kak zelo trdovraten moški izliv), nič ne potrka, nasilno prodre skozi našo čutljivost kot pogolten plenilec in si nas jemlje dolge dneve, svoj bojni pohod pa junaško zaključi z nekajdnevnim dežjem goste krvi.

Medtem ko z verigami robanti pod našo kožo, smo tečne, razdražljive, težko nas je razumeti, nam ugoditi, še težje prenašamo same svoje muhe, ki ne brenčijo v rojih in se skozi naše tolmune gibljejo neenakomerno, nikoli ne napovejo, kje in kdaj bodo napadle.

Še najbolj gladko mi mine, če se zamotim in ji ne posvečam prevelike pozornosti. Kot da me ne obliva njenih 37.2°C zjutraj, čez dan ali zvečer. Kot da nisem vzdražjiva za vsako malenkost. Kot da me ne srbi koža, živci, kaj šele besede. Kot da je samo lepa, sončna nedelja, ki bi jo bilo super izkoristiti zunaj, prezračiti svoje razgrete hodnike, jih prepihati do kosti, ali kaj podobnega.

Svežina diši kot obujeni spomin na pljuskajoče valove nekih igrarij.

Tigerish

Tole se mi podi po glavi že nekaj dni, najboljše da nekaj napišem, da bo mir.

O miškah in mačkah, igricah, tako izrabljenih, da je presmešno, da bi funkcionirale znova in znova, čeprav ne morem trditi, da ne; vsaj malo grizljajo rob ušesa, če nič drugega.

Sicer, tistim, ki bi jih utegnilo zanimati, ne verjamem frazam »Less is more« ipd., o čemer poje tudi mladinka Joss Stone. Za mojo trdo bučo velja kvečjemu More is MORE in Less is LESS. Če ima kdo kaj povedati, naj pove, če ne, naj se umakne, naredi prostor bolj zgovornim. Rada imam give-get podajanje. In ko je vroče, uživam če ogenj ne ugasne, raje dolijem še malo bencina. Ko pa ničesar ni, odmikanja, ignoriranje, čas, distanca ... se pa zame vse to, torej nič, samo še okrepi in ne obratno, razen v specialnih primerih ;-). Izjema potrjuje pravilo?! In ljudje pač nismo imuni, vsaj tisti ne, ki ne podlegamo vsesplošni apatiji.

+ a little sth. for YOU (in your nosy tongue) when you get to it :

What a pleasant (tasty-looking) surprise you are!

The exception proves the rule, don't blow it just yet ;-) I want to first have a mouthful bite ...

Mr. Bush earns some praise for such a handsome (no no, not only that, talkative, too, healthy, curious, carved, soft spoken ...) air force :-).

Tigers don't chase easy prey only, right?

Still in my nightie! Better get up and do sth. ... Jill Scott and Jazz are singing Love again, mmm ...

Disharmonija

Med zlato in krvavo zarjo
zarije se nekega večera prst.
Ukrivljen, brazdast je
in grob.
Neizrečene besede (raje brbljavo spakovanje) zvonijo
okrog štrlečih ušes,
gole hrbte bičajo
in kočijaže s cilindri igrajo.

SPOVED

Danes priznam vse. Vse.

Ena tičic sem, ki za preživetje potrebujejo objekt poželenja. Da. Ko se le ta vsaj delno prekriža s stvarnostjo, kar se pogosto zgodi, saj ne živim odmaknjena s ceste, se vse podre. Nisem ne pogumna, niti ne znam pograbiti priložnosti, ki se mi zasveti pred očmi. Ne, znam napihovati, si domišljati, zapletati tudi neobstoječe, če je treba, to obvladam, z realnostjo se pa stisneva za vrat, še preden se spogledava. Groteska pa taka. Toliko o ljubezni na mojem zelniku. Sama fantazija.

Nimam pojma, čemu naj se ZARES posvetim. Brkljam, asfaltiram zdaj ceste, zdaj morja, žongliram s tem in onim, vse napol, v levo, nazaj in naokrog. Bržkone mi manjka odmerek konsistentnosti in 80 gramov smotra. Celoletni bluz se slejkoprej izpoje, živeti pa tudi ne gre od zraka in pravljic. Ali pač? Knjiga da je orožje, hja, dobro so me naplahtali. Orožje proti soočanju z resnico, mogoče, ki spevno pripomore, da odfrčiš na svoj planet, planet Iluzije, kjer je vedno vse čudovito, saj ga sam kreiraš in si vladaš s slepečim žezlom, v sladkem trpljenju. Večinoma se zgoraj kar prijetno počutim, takole pa, ko je čas za spoved, se vidljivost z vrha moje krošnje zasvinja in ni nič kaj vzpodbudna.

Kaj še? Blokada. Malo si grem na živce, sicer pa: nič resnejšega. It's all good (takih oslarij se lahko oklepajo samo Američani, in jaz).

After party

Z blagim mačkom, skoraj znosno. Vtisa nisem vsadila, počutim se kokasto. Toliko naprezanja ~ za prazno, mrzlo dlan. Ve se namreč, kdo vedno zmaga na koncu in žanje absolutno naklonjenost. Ne, nisem jaz in vse to je zaenkrat preveč to grasp. Utopično si, pravijo, zamišljam te reči; o pripadanju, zvestobi, deljenju drobtin. Zame mora vse cveteti, se šibiti pod težo metuljev v trebuhu, ne glede na letni čas, vlago ... Niti se mi ne da vživljati, danes ne. Vse, kar ostane, je izsušena korenina odtekle energije in časa. Počasi in zbrano nazaj k bistvu, kako pa drugače. Ne vem, kako mi je. Je in ni, skoraj irelevantno, pa vem, da to ni v redu. Je pa moje in drži.

(Groza me je, ko si včasih prisluhnem, natančno, in si ne bi upala dati roke v ogenj, da ne blefiram, sicer ne nalašč, kar je še huje. Ne vem, če je to, s čimer se rada oplajam, vsa ta emocionalna lirika, sploh vredna napetosti, ne vem, če sem prvinska kot si domišljam, in ta negotovost, nezanesljivost, mi jemlje pogum.)

O žuranju v Lj. bom pa v nadaljnje krepko premislila. Sinoči je bilo ... cunjasto. Vesela sem bila Igorja z vijolicami v očeh; če bi se uspela odtrgati iz objema neznanca, bi z njim z veseljem prijateljsko dišala. Upam, da si se namigotal z vsemi hudičkastimi repki ;-).

Misery creepin' in, mmm ...

Sanjala sem spet same nebuloze. Dobro, da so sanje včasih tudi zgolj sanje.

5 feet under

Presrhljivo! Zbudila sem se zabuhla, s podočnjaki do kolen – sicer jih nisem vajena. Ko sva se dobili s kolegico, se me je utrašila; in me naslednjih nekaj uric pridno opozarjala nanje, mi svetovala blažilo, ki jih pozdravi; čajne vrečke, ne prevroče. Pa prav danes, ko moram zvečer biti lepa! Mislim, hočem biti. Že vemo, zakaj. Komu na čast ...

Škornjev še nisem našla, ne glede na pestro ponudbo. Sem si jih tudi želela za nocoj. Eh, vijolični itak ne bi šli z rdečo. No ja, bi, ker bi jih domiselno skombinirala, samo tolažim se. Pa to vreme! Če ne grem sama v London, London pride k meni. Pa je, z roko v roki vlažno koeksistirava v vsej najini meglenosti.

Vem, zakaj podočnjaki. Nekaj se me po hinavsko loteva. Že vsaj tri, štiri dni, sem nekam ohlapna, glavobolna, vrtoglava. Že v nedeljo, na plesnih, sem nekje za bregom čutila omotičnost. Slabost. Mlahavost. Danes me daje pritisk v ušesih, na oči mi pritiska pol Kranja, kamniti srednjeveški ostanki. Nočem podleči prehladu, niti čemerkoli hujšemu. Že zelo dolgo nisem bila bolna, pozabila sem, kako je, ko zbolevaš. In kot vedno, ko si samo še za ped oddaljen od bolezni, se brhko zavedam, kako poglavitno in veličastno se je kopati v zdravju. Biti psihofizično sposoben česarkoli. No, o neokrnjenosti moje psihe bi se dalo razpravljati, kajneda?!

Nalivam se z vitamini, brez energije sem in najraje bi se vrgla v vroče jezero kamiličnih čajnih vrečk, da bi me njihova para očistila vseh nesnag in bi vzcvetela kot pomladna češnja, brez črvička. Nežno, z vonjem po jutranji zarji in svetlikajoči se rosi, pod budnim očesom nebesne Vsevedne ...

Ta nestvarni romanticizem me bo enkrat še pokopal! I know.

Milna transformacija

Srčni utrip ali poblazni kot kobila ali pa se zagozdi med telesne dele, da vratolomno hlastam za njim, prestrašena, da ne bi usahnil sredi vse te burjaste silnosti. Že ko samo vem, da bo On zraven, se spremenim. Ko dejansko je v bližini, skoraj otopim. Notranje ravnovesje, klavrno kot je, se poruši, kolesje si izbere ritem, ki je skregan z mano, s kakršnokoli navado. Čista improvizacija. Jazz. Težko se brzdam, uravnavam, logos zogleni. Ni mi všeč to brezmočno lovljenje sape, afektiranost, podtalno tehtanje tokov, gašenje strasti, ki se zapodijo v nek posvečen, nepredvidljiv ritual in se ne pustijo motiti. Jaz, z glavo in telesom, kot odmrla skorja skušam vplivati na stabilnost s tisto minimalno mero racionalnosti, ki še nekje na podstrešju nerodno raca in pravi: ga ga ...

Kako revna sem, gospodinja Srca. Garam in garam, pa ničesar nimam, razen težkega, nabreklega organa, ki me liči, frizira, hrani, oblači in me oklenjeno za gleženj vodi na sprehode po močvirju greha.

In ob njem jaz sploh nisem jaz. Namiljena se razpenim in se mehurčasto naslonim na pleča zraka ter grem, grem ...

Spet me je imelo ~ tokrat ne v sanjah ~ da bi se ga dotaknila. Tam in takrat, ne glede na okoliščine. Odmislila bi ljudi, prepreke, vsakršne dvome in ga pobožala. Z odločno kretnjo, z mirnim gibom. Ne bi umikala pogleda. Nobenega omahovanja, tresočih rok. Četudi bi me v prsih žgalo za znoret'. Njegova koža me privablja kot zreli mangi. Kot vonj pečenega kostanja. Prijela bi ga za dlan in ga odpeljala. Proč od ljudi, sveta, umetnosti, prilaščevalnega nemira. Nekam ven. V orbito milosrčne možnosti, samo za naju. Pa čeprav le za 30 minut.

Zapisano v glavi enkrat med nočjo, jutrom in glasbo, ki se je po spominu vila skozi ušesa, oči in po jeziku. Plavam v obdobju nežnosti, taka je tudi muzika. Mehka. Drobljiva. Subtilna. Njegov obraz mi pleše pred očmi. In besede, pogledi. Smo sploh še iz česa drugega? Po žilah nam teče voda, namesto kosti nas gradijo oblaki, mišičevja ni. Naša telesa so prozorna, steklena. Hitro se razbijejo. Možgani so razrahljani, bolehajo. Sami pretresi. Bolj mislimo, bolj nas trese. Na ogledalastih obrazih vse piše. Vse naše zgodbe. Nekaterim razvezanost tako pristoji. Razpuščenost, ki se sama češe in si svoj (ne)red sproti določa. Brez temeljev. On si to dovoli. Naravno pravo. Je jasno kot brezoblačen dan pod sončevim nebom.

Danes mi je celo deževnost všeč. Toplo ogrinjalo počutja.

Sem v pričakovanju, nimam pojma česa. Nekaj že bo. Moje ocene so podobne listju po drevesih. Hitro odpadejo.

Juke-box predvaja You got me, The Roots. Ta komad, v živo, je čisti eros. Jilly poje in četudi sem jo slišala že tisočkrat, me vedno znova preseneča. Vrti okrog mezinca.

Mravljinčno.

Ob tapkajočih zvokih Olivije ...

Kako vznemirljivo potovanje skozi Ledeno; ta je najbrž pisana zame, le da me pisec še ne pozna, tudi Brez sramu, brez strahu je čarobna. Love is blindness, hja, špega pa ves čas, z mežikajočimi, radovednimi očmi. Ta muzika me zapelje v brezčasno londonsko zono somraka, vlage, podkožnega hlada, pogosto zavezano z žametno pentljo melanholije, ki blaži vroče-mrzle sunke, ki nam vsem šklpetajo pod pazduhami. Ravno prav spotakljivo, da ne zaspimo stoje. Covent Garden zveni podobno v tem času. Rdeči nosovi turistov, ki po ulicah vedno skicirajo oble sence. Če opazuješ ljudi (najbolje s ptičje perspektive), ki se množično premikajo, v skupinah, začrtujejo najbolj nenavadne oblike, katerih okvirji se jim spreminjasto prilegajo. Prave predstave.

Zadnjič sva s samooklicanim »poznavalcem nežnejšega spola« razpravljala o moško-ženskih percepcijah. Kakšni klišeji! Če večina moških res tako zadrgnjeno in zviška gleda na nas in nas doživlja kot igrače, ki fikusno potrjujejo njihov ego, da se razbohoti v vsej svoji veličini - v imenu osvajanja, zapeljevanja, ki jim godi bolj kot vsaki že napol prisebni ženski, ki vsaj približno ve, kaj hoče; gre namreč za igro, njim v veselje, otrokom, ki potrebujejo veliko pozornosti in manevrskega prostora, medtem ko razkazujejo kaj so in kaj znajo, ženska pa naj se dela neproblematično, očarano nad njihovim nastopom in naj bo prijetno nedosegljiva dokler ne končajo, ampak v bistvu predana, ker so pač neverjetni ... Po njegovem sem domišljava, naPorna, napadalna, kaj še?, ahm, vzamem veselje do osvajanja, ker osvajam sama in to jih zmede, lovce. Lovci pa taki, ki lovijo mušice, kaj bolj konkretnega jih pa splaši, da še puške ne znajo več uporabiti. Eh ah, samotarstvo, pridi zdaj tvoje kraljestvo, da si dokončno, krepko seževa v roke, kajti kaže, da sva si usojena.

Samo nekaj bi še rada napisala. Osvajanja so lahko zelo zanimiva, če le vsaj mini odstopajo od brezokusnih prežvečkov. Zahtevajo seveda nekaj domišljije, drznosti, vztrajnosti, še kaj, ampak za nekatere, Cukr, je mogoče tudi to izziv. Niso vsi narejeni po kopitu »komu se da«, verjamem da ne, čeprav ne vem, pod kakšnimi lupinami se skrivajo.

ULTIMATE

he is
from his ears to toes
curls to knees widespread

the way he moves
with rapid streams
thinks throughout his throat
and flushly operates with people
leaves me throbbing in flames

I can be pessimistically vain
relentlessly brute at early frigid times
but if i had a chance to sneak a tiny peek
into him
while wobbleing dazed
inside his groin
I'd walk my talk corageously
until i fall

an episode of him
would suffice my inner tearing bliss

like billion blue ladybirds in my palm

Sobotna

+ Čao, miška.
- Pomežik, miškolin.
+ Kje si?
- Povsod.
+ Nobenih vikendaških planov?
- Razen dolgočasenja?
+ Hm, mogoče bi v dvoje bilo dolgočasnejše.
- Mogoče.
+ Si za?
- Ne.
+ Prav, pa drugič.
- Tretjič.
+ Psica.
- Miiijaaav ...
+ You wish. Muce so plemenitejše.
- Rade lenarijo.
+ Ja, če vztrajaš.
- Ti nikoli?
+ Vztrajam?
- Ahm.
+ Redko.
- Zakaj?
+ Ne da se mi.
- I see.
+ Nič ne.
- Več kot se ti zdi.
+ Slabovidna si, ali pa se samo delaš.
- Vidim pa vseeno.
+ Samo tisto, kar hočeš videti.
- Ja in? Kaj zamujam?
+ Marsikaj.
- Ok, verjamem. Bova naslednjič nadaljevala, prav?
+ Ne.
- Nima veze.
+ Ima.

In potem vse tiho je bilo.

Živinska svatba

Povzetek sanj.

Preselila sem se v veliko stanovanje na Planini. Najprej sama, potem sta naenkrat z mano bivala še Branko J. in njegovo dekle, ki ni bila Livija. Obupno sem se bala samote, črnih noči, tistih blokovskih kleti, kamor sem ponoči morala parkirati bicikel. Težka vrata kot v zakloniščih, brleče žarnice, če sploh. Vsak tresk potencialna nevarnost.

Ko sem se lepega dne od nekod vrnila domov, je Brankovo dekle popolnoma preuredilo skupne prostore. Čisto se mi je utrgalo. Po stenah dnevne sobe uokvirjen Branko v naravni velikosti, poze velikih bojevnikov, v vlogi gladiatorja ... Grozljivka (nič osebnega Branko ;-), ampak v dnevni sobi te ravno ne bi imela). Takoj sem od doma privlekla vso šaro in jo vehementno razpostavila kjer sem le našla kak prosti cm. Naše stanovanje se je levilo v mračen brlog, ki je zaudarjal po moljih, ceneni navlaki in medsebojnem nezadovoljstvu. Spominjalo me je na nekdanje najemniško štud. stanovanje na Cankarjevem nabrežju. Mladine za celo igrišče, kaos, svinjarija, brezciljno divjanje, še posebej neštudentov. Grenčica.

Neke mrzle noči, ko sem iz kleti tekla k vratom stanovanja kot da tečem svoj predsmrtni maraton; prestrašena sem trepetala že pred svojimi lastnimi koraki in sencami, sem planila v gosto temo, psihedelične zvoke klasične, predirljivo glasne muzike, med katerimi sem kot oslepljena komajda razbirala posamezne kose teles, kože vseh barv, rdeče-črne-zelene-krvave-blatne, ki so se orgiastično prepletale med seboj, se grizle, lomile, trgale, ječale, rjovele. V trenutku, ko sem se prijela za lase, me je kot kos svinjine s stropa zagrabil kavelj, me potegnil do vrha, da sem horizontalno, vzporedno z razpokanim stropom, iz katerega mi je po obrazu kapljala kri, gledala vanj, v ogledalo svojega bivališča, živinske svatbe. Topla kri mi je zalivala oči, drla sem se kot novorojenec, ki se prebije v tuj svet, zaman sem v agoniji krilila z rokami, da bi se od kjerkoli usulo stikalo za luč in bi me svetloba rešila ...

Zatem samo še bela stran spomina. Freud, pomagaj!

Lepo, sončno jutro, v katerega sem se zbudila, mi je s svojo žarečnostjo čez ustnice zarisalo nenavaden nasmešek blagočutja.