ponedeljek, oktober 17, 2005

Anaïs Nin. Ne vem točno, če me njeno pisanje ravno navdušuje, ne bi rekla, me pa na svojstven način vznemiri, zdrami. Ne pusti me ravnodušne kot mnogo drugih. Nekaj medeničnega nosi na okrašenih steblih črk in simbolike.

»To, kar je popisovala Anaïs, je sukus življenja. Ljubezen in vse te reči okoli nje. Formalno? Saj vidite: čisti deskripcionizem, kakor pač popisuje človek, ki v sebi nosi poezijo ...« piše v epilogu njenih Ptičk in Venerine delte. V tem se najdem. Včasih si grem na živce z vso to nabuhlo opisnostjo, ampak ja, v sebi pač nosim poezijo, ki se negibna zapisuje nekje v shrambi in čaka na svoj čas, ko vanjo vlijem osebnost, dušo in tudi izgled. Detajli se mi ves čas sukajo pred očmi, proučujem drobne šive, ki držijo skupaj misli, se bratijo skozi domišljijo, rastejo, se drstijo in slejkoprej spolzijo skozi blazinice prstov, naprej. Tipkovnica, svinčnik, barve, karkoli je pri roki. Neke vrste scenografija. Proces, kot rojstvo.

In mogoče se zato pogosto lotim, vsaj na videz, kake neumnosti, ki je nihče ne odobrava, ne podpira. Ker z opazovanjem, doživljanjem, z izkušnjami bogatim svojo poetičnost. Domišljija dobiva nove razsežnosti, neusmiljeno hlepi po širjenju, prodiranju ven, drugam, še bolj v izvor začetne ideje, na njeno hrbtno stran. Križkraž. Kontradikcije kot osnovni, sestavni del iskanja. S poti zaide vsak, nič hudega. Ko najbolj iščem varnost, zabredem v popoln nered in nestabilnost. Ko iščem globino, se drsam po zaledenelih plitvinah. Ko hočem popiti vsebino, ližem obliko. Taka sem. Vsaj polovico časa sama svoj nasprotnik. Drugi ali se me privadijo in sprejmejo ali zavračajo. Vmesnih postaj ni, če že, so kratkotrajne. Zanimivo mi je vse to: kaj koga privlači, začara, naveže na, priklene, zadrži, odriva ... Tako različni smo si in obenem tako podobni, samo drobci nas delijo na mavrične ljudi in uniformirance. Eni nosimo rožičasto spodnje perilo s pentljami in cofki, drugi samo črn in bel bombaž, za popestritev kvečjemu še sivo in temno modro. Tretji so povsem goli. Danes sem na primer Lucija Zlobec, jutri Zala Breznik, ostali ste pa vse vmes.